Makedonija

Datum objave July 12, 2014

Dan 5.(24.07)
Dobro prespana in po obvezni jutranji kavici ter zajtrku kreneva proti Makedoniji. Trudiva se malo prečkati pokrajino po lokalnih cestah, kar nama nekaj časa uspeva…žal ne za prav dolgo. Jasno to je Albanija. Vendar nama kljub vsemu uspe povezati nekaj lokalnih vasi preko hribčkov in naletela sva tudi na tisto ne preveč svetlo plat te dežele. Že same poti (če bi te povezave imenoval uničena cesta, bi izjemno pretiraval) so popolna katastrofa za katerokoli vozilo. No midva sva seveda uživala, vendar če se postavim v kožo Albancev, ki živijo v teh vaseh…ne znam si niti predstavljati. Seveda je konj, še pogosteje pa osel, tam edino in najbolj zanesljivo prevozno in transportno sredstvo. V vaseh pa izjemna revščina…čas se je tam ustavil pred 100 leti…dobesedno. Tudi način življenja. Obvezna kombinacija kadar se ti ljudje premikajo je takšna…moški na konju ali oslu spredaj…ženska s culami zadaj…seveda peš.
Pa vendar na njihovih obrazih ni videti nezadovoljstva…le zgaranost. V tem delu je Albanija izrazito agrarna dežela…ljudje so sklonjeni nad nepreglednimi polji česna ali kakšne podobne kulture….glede na količino in razsežnosti teh polj je očitno, da je to edini vir dohodka.
No približno tretjino poti sva prevozila na ta način. Kasneje sva z iskanjem bližnjic obupala, saj naju je ta dan čakala Makedonija. Tako sva uspela nekako vrniti se na asfalt in krenila sva proti Prespanskemu jezeru. No da ne bo pomote….asfaltne ceste v Albaniji so za naše razmere…milo rečeno prave rovte…luknja pri luknji (in to niso majhne luknje kot jih poznamo mi)…z čisto malo smole lahko ostaneš brez kolesa, ali pa končaš v obcestnem jarku. Pa vendar bi bilo krivično, če bi dejal, da je bilo vse tako slabo. V Albaniji je tudi veliko dobrih cest…tudi novih…po Albaniji se da potovati tudi čisto spodobno z osebnim avtomobilom…malce več pozornosti na cesto, pa gre. A te ceste naju niso zanimale…kot tudi ne življenje v krajih, ki jih te ceste povezujejo. V enem delu sva se peljala skozi področje nekega nacionalnega parka in ob res lepi poti sredi ničesar , zagledala prekrasen resort v avtohtonem stilu…z bazenom in ležalniki, konji...naravnost presenetljivo. In ob resnično uživaški vožnji sva prispela do mirnega za Albanske razmere zelo lepo urejenega mesteca…sicer z kričečo social-ralistično arhitekturo, a lepo urejeno in vzdrževano. V mestu sva se ustavila na obvezni kavi in osvežilni pijači, kjer sva bila deležna seveda vse možne pozornosti…vseh otrok iz tistega kraja...tudi starejših. Fotoshutingi so leteli kot po tekočem traku. No, na izhodu iz mesta pa srečava še nekega Nemca na Africa-twin, ki je peljal najino načrtovano ruto le v obratni smeri. Malce smo poklepetali izmenjali nekaj informacij in krenili vsak v svojo smer. Kot že rečeno, sva napredovala po prelepem predelu in se odločila, da v Makedonijo vstopiva pri Prespanskem jezeru.
Na meji prav nobenih komplikacij. Na izhodu Albanci izjemno korektni brez procedur, na vhodu v Makedonijo pa po obveznem začudenju nad motorji...«kako ste nam Slovenci'«...«dobrodošli u Makedoniju i lepo se provedite«...ni kaj . Ne vem sicer, zakaj nas tako čislajo tam doli...verjetno dediščina nekih preteklih časov, ko so bili ti ljudje prepričani, da smo Slovenci »vreden narod«.«
Kakorkoli...kakšne 3 km za mejo, naju kar ponese na Galičico...planino umeščeno med Prespansko in Ohridsko jezero. Kaj kmalu sva na vrhu in pogled je čudovit. Ogledujeva si turistično tablo in ugotoviva, da nama Galičice ni potrebno le prečkati, temveč jo lahko prevoziva po njeni celotni dolžini...kljub temu da je Galičica nacionalni park. Vožnja je dovoljena po poteh, ki so tudi dobro označene...ja tako se dela turizem. Galičico prevoziva in se spustiva v Ohrid. Med potjo dohitiva traktor in dečkotu, ki je sedel na kupu drv naloženih na tovornjaku, je ob pogledu na naju, padel iz rok mobilnik in še preden smo uspeli dojeti kaj se dogaja, so Cerroske pod težo Stankota zaključile življensko pot iPhona...sicer pa, če mene vprašate...za kaj drugega kot za pod kolesa itak ni…;)  Zapustiva užaloščenega dečkota in zavijeva na prvo bencinsko črpalko, kjer napojiva konjičke, midva pa napadeva prvi lokal z internetno povezavo (ki jo ima v Makedoniji praktično vsak »pajzl«)...seveda z obvezno kavico in Coca-Colo. Plačala sva 20 centov parkirnine na elitni lokaciji in dečku-inkasantu stisnila v žep še nekaj denarjev, da je dobesedno ležal na najinih motorjih. Tako sva odšetala z rokami v žepih do prvega kafiča.
Morda zaradi poti...ali pa zaradi zdravega moškega pogleda sva ugotovila, da so Makedonke res lepa dekleta...:)
A čas je priganjal in ta dan sva želela priti vsaj do višine Kruševa...zato izbereva transfer in kljub vsemu nekaj prečk (Ilino brdo). Na Ilinem brdu si ogledava kapelico, a pogled na črne oblake in dežno zaveso ter hladen veter, nama je narekoval hitro odločitev. Ali ostaneva na Ilinem brdu v zavetju kapelice, ali pa usekava en rallye v dolino, kjer poskusiva poiskati zatočišče. Odločiva se za slednje in dala sva si kar nekaj duška z driftanjem po odlični gozdni cesti. Mimogrede pomislim, da se te cestne poti ne bi sramovali niti Albanci v bližini kakšnega večjega mesta.
V dolini povprašava za prenočišče in napotijo naju v motel v Demir Hisar. Brez težav ga najdeva...obvezen »odakle ste« in že so na mizi stale steklenice piva...klepet debate, seveda vsak pozna nekoga v Sloveniji in se seveda čudi da ga midva ne poznava...kot da je Slovenija selo z 200 dušami...no selo je...duš pa je nekaj več in vseh res ne poznava...še posebej ne iz »Cerkalja na Gorenskem« ali pa »Od Krajn«...:)
Motelček je čisto nov, tako, da je bilo nekaj pomanjkljivosti...toda kdo bi kompliciral po celodnevni poti...prahu in vročini. Rabim tuš in posteljo...z tremi piri (Skopsko) v riti je spanec zajamčen.
Kljub vsemu, me je ponoči zbudil močan veter in pogled na najine motorje, ki jih je varoval gazdin pes me je malce razžalostil, saj sem ugotovil, da je odneslo pokrivalo iz mojega motorja...glede na veter pa sem bil prepričan, da je že nekje v Avstriji...:(. No jutro je po obvezni kavi in mojem sprehodu okoli motela razkrilo, da je dobro vlogo odigrala tudi ograja, ki je očitno ujela podivjano pokrivalo, tako, da sem ga dobil lepo nazaj.
Na splošno naj še povem, da do sedaj nisva imela prav nobenih težav ali pomislekov glede varnosti najinih vozi. Prav vsepovsod so poskrbeli tudi za to zadevo, nama jamčili varnost in brezskrbje...in držali besedo. Prepričan sem, da bi pri nas že zagotovo nekaj izginilo...če nič drugega bi ti iz hudobije nekaj fentali...vsaj kakšno alu palčko porinili med kablovje...tako za dušo...in iz nevoščljivosti...saj veste kaj mislim.

Dan 6 (25.07.)
Ta dan je bil najin cilj Sveti Nikola...praviloma sva cilje določala sproti...zjutraj nek okviren cilj...nato pa poti, glede na razmere. Načeloma sva vedno poskusila takoj z kakšnimi bližnjicami. Kljub temu, da je Makedonija po infrastrukturi in reliefu nekoliko lažje prevozna kot Albanija...težav ne zmanjka. In kljub temu, da sva imela najnovejšo Garminovo kartografijo in enega bojda najboljših avtomobilističnih zemljevidov....tista »seljaka pitaj« je najboljša. Nekje na začetku najine poti, smo nekje v hribih z nekim domačinom ugotovili, da so na karti vasi, ki več ne obstajajo...do ali preko njih ni več nobenih povezav...so pa druge...a jih je pač treba poiskati na način, kolikor si zapomniš napotke domačinov, ki razumljivo v hribih govorijo več ali manj echte Makedonščino...kar je za osnovno sporazumevanje dovolj...za podrobne napotke pa...jebi ga...sicer pa sva na avanturi....tako sva pač vozila po pat (pat-cesta po makedonsko),pa po vinogradi, pa po žito, pa spet po pat, pa po livada, pa preko voda, pa nazad na pat in na zadnje na avto pat smer Štip. Pa posle opet malo crni put (kao makadam)..pa opet lokalni pat, pa opet u žito in na koncu kar po prečki proti Veles-u. No ta po prečki, se je izkazala za izjemno slabo odločitev. Namreč ta del Makedonije je nekoč veljal za njeno žitnico. Zdaj so to v glavnem nepregledne zapuščene površine preraščene z travo in vožnja po teh prostranstvih je božanska. Iz hribčka na hribček, prečudoviti pogledi na vse strani in cilj tam nekje v daljavi, za katerega si želiš, da ga še dolgo ne bi dosegel. To je tisto po kar sva prišla...brezpotja in neomejene planjave...ampak...v tisti materin organ....ta trava (to sva žal ugotovila kasneje) je najbolj katastrofalna zadeva v Makedoniji. Ne vem kako se imenuje...a na prvi pogled izgleda kot klasje....čeprav je čisto navaden  plevel....ki ob dotiku razpade na deset manjših delov in vsi so takšni, pred katerimi so nas svarili starši, ko smo bili majhni....saj se spomnite...«da si ja ne boš dal te travice v noseka ali bog ne daj v uhico, ker gre samo naprej«...ja to je tista preklemana travica. No in preden sva dojela za kaj gre, sta bila najina motorja kot z hormoni napumpana ježa, ki so ju od prvega dne fujtrali z Fitovalom ali nekimi Vzhodno-nemškimi anabolnimi pripravki....katastrofa. V vsaki sleherni luknjici je bilo na milijone teh travic....in si predstavljate kako je izgledal hladilnik za vodo (kiler)???...meni, ki nimam las so šli pokonci.
Nekako sva se privlekla do Veles-a in okupirala prvo pralnico. Tipu sem zabukiral »Kerherja« do jutra...dobil je 200 denarjev (cca 3 €) in pivo. Seveda se je silil zraven z neko gobico in šamponom, a ko sem ga nekajkrat lepo zalil iz druge strani motorja se je le umaknil. »Kerher« je pel, da je bilo veselje a kljub vsemu sva morala razstaviti tudi lep kos plastike, da sva na moje vztrajanje, spodobno očistila vsaj hladilnike.
No tudi to sva uredila in po dobri uri krenila na zadnjo etapo tega dne....Sveti Nikola...manjše mestece, ki nama bo nudilo mirno noč, počitek, obvezno fantastično kulinariko, nekaj besed z domačimi, kakšen kratek raport za tiste, ki naju spremljajo preko elektronskih igračk....si mislim….narobe seveda!!!
Po izkušnji z preklemano travico pred Velesom se odločiva za transfer...odtipkava v Garmina (to je najbolj glupa naprava na tem svetu...garantirano...jaz pa še bolj ker mu zaupam) nov cilj in kreneva. Seveda pozabiva izklopiti vse omejitve, ki sva mu jih prej naložila in že po nekaj kilometrčkih  sva globoko, globoko sredi česa????....jaaaa...preklete travice...nazaj ne greva...poleg tega sva je že itak nekaj pobrala kar mimogrede...ko ga pač po »ceren pat« »priheklaš« okoli ovinka in je prepozno za bremze...travica pa že frči okoli tebe...saj vesta tista, ki raste po sredini makadama in je bila v najinem primeru prav lepo visoka, ker se po tem »ceren pat« ni nihče peljal »so neka traktorče«, ove godine. In je ta prekleta trava počakal lepo na naju.
In ker sem bil zaradi tega že itak besen in utrujen od celodnevne vožnje...sonce pa prži neusmiljeno....sva se pač še enkrat zagnala na polno v preklemano travico in ga direktno čez vse planjave »priheklala« v center mesta Sveti Nikola.
No in tako....parkirava lepo najine »makine« v centru (kafe racer sindrom)...lepe devojke okoli...normalno, da se »kobiliva« iz motorjev kot da sva prišla z Apollo 13 direkt iz marsa.
25 korakov dolga pot do prve mize je izgledala kot Armstrongovo skakljanje po luni. Šminkariva kolikor se da...ipak sva že nekaj dni na poti...in čeprav verjetno smrdiva kot kuga....nama godejo zavistni pogledi. Ipak sva neka tipa...;)
In tako lepo sedeva…kretenčka… in naročiva pivo in to golemo (veliko)....«nek se vidi raskoš«.  Simpatična natakarica naju pogleda in vljudno pojasni, da ne »služuvaju pifce« pošto je to poslatkarnica (slaščičarna)...midva pa ko neka seljaka buljiva v njo...nerodno se je zdaj vstat in nekaj glumit...ispao sam budala i gotovo.
Pač naročiva 2x po 3 dcl limonade....pa slamice zraven...jebi ga.
No in pobarava še natakarico za prenočišče. Pri sosednji mizi sedi nek tip in gleda tekmo. Natakarica ga nekaj vpraša in tip takoj začne komunikacijo...pač od kod sva, kam greva, bla, bla klasika. Nato vzame telefon in se z nekom pogovarja. Kasneje se izkaže, da je aktiviral lokalni moto klub z imenom Sveti Nikole. Čez 10min pride tip na motorju, prisede in se predstavi kot Aleksandar-Aca...je podpredsednik kluba in naju podobno kot tip poprej malce pointervijuja. Poveva kako in kaj...da pač iščeva neko prenočišče, da nisva zahtevna...pač wi-fi, motorje na varno in dobra hrana....;)
Aca dvigne telefon, pokliče na dve tri št. in nama sporoči, da imava urejeno spanje, wi-fi, motorje v zaklenjeni garaži pod video nadzorom in da gremo zdaj v neko etno birtijo na večerjo, kjer se nam bodo kasneje pridružili še nekateri člani. Aleluja...ja tako je to na jugu...svaka čast.
No ta etno birtija, se je izkazala za enega najlepših etno lokalov, ki sem jih kdaj kjerkoli obiskal...hrana v stilu Makedonskih specialitet...vse kar lahko le sanjaš...ko vse to vidiš...res pristno, domače in resnično direkno iz vrta in domače štale....žal moram povedat, da je hrana pri nas v lokalih podobna pomijam proti temu...tako pač je.
Kmalu se nam pridruži še nekaj članov kluba, vsi so neskončno gostoljubni, jezik ni nobena bariera...gostilniški bend z pevačico pa preigrava vse skladbe bivše Juge...etno in ne-etno...po želji...stotke pa se lepijo za harmoniko...Bijelo dugme, Novi fosili, Leb i sol, Kičo Slabinac….cela bivša Juga…brez predsodkov in politike…preprosto krasno…ljudski…še zdaj mi gredo kocine na rokah pokonci…kdor je to že doživel, mu je jasno o čem pišem...kdor še ni....lahko le rečem, da zamuja najlepše občutke v življenju.
Smeh, debate, slikanja, pesem, hrana...čas mineva neverjetno hitro in tam nekje od 2 ure naprej mi manjka film.
Naslednji dan me potolažijo, da je to povsem običajno...a meni je žal vsake minute, ki se je ne spomnim.
Fantje iz moto-kluba seveda nočejo niti slišati o kakšnem odhodu naslednji dan in moram priznati, da naju z lahkoto prepričajo, da vzameva en dan predaha...kdo ne bi. Časa imava nekaj na zalogi in če kdaj, potem je Sveti Nikole kraj kjer se splača predahniti. Naslednje jutro se prične z mačkom, ki ga zdravim z mineralno vodo, kavico, Coca-Colo...vse narahlo. Fantje nama dajo dovolj časa, da se na rahlo rehabilitirava, popoldne pa se dogovorimo z predsednikom kluba, ki je nekoč vozil kross motor...zaradi pomanjkanja družbe pa je prešel na »cestaka«...da naredimo en off-road đir z atv-ji. Od nekod izbrskajo še nekega loncina 250 in dečkota, ki si ga lasti vzamemo zraven. Naredimo lep krog po lokalnih bregih in si ogledamo nekaj arheoloških najdb...na splošno ima Makedonija izredno bogato zgodovino in praktično kjerkoli malo pobrkljaš po zemlji naletiš na najdbe.
No žal smo spet pobrali ogromno preklete travice in ponovno je pel »Kerher«..:((
Še nikoli nisem v tako kratkem času tolikokrat pral motorja...in to praktično čistega...:)
Pa vendar, ima zadnje pranje tudi svoj...zame dragocen dodatek. Motorje sva prala v neki delavnici na obrobju mesta. To je neka starejša hala, v kateri so dečko z Loncinom, njegov brat in oče opravljali karoserijska in ličarska dela. Nič posebnega bi rekli. A ni čisto tako. Med tem, ko je mladina prala motorje sva se z možakarjem spustila v izjemno prijeten klepet. In izkazalo se je, da je možakar profesor (ne vem sicer česa) na Skopski univerzi, kjer študirata tudi oba sinova. Delavnica v kateri delajo, pa nekako spada v njegovo dediščino, saj je rojen v mestu Sveti Nikola. Karoserijska in ličarska dela pa opravljajo skupaj čez poletje...za hobi. Možakar je bil okrog dobrih 50-ih let, Einsteinove frizure in tistih polovičnih očal potisnjenih nižje na nos. Kljub »ibercugu« si zlahka zaznal njegov intelekt...že po tonu globjega umirjenega glasu. Povedal mi je veliko zanimivih reči...o teh krajih, zgodovini...spominjala sva se Juge in več kot očitno sva se ujela, saj se mu je ideja o potovanju s sinom zdela fantastična...več kot očitno preživlja čas podobno...z svojimi otroci. Kar prehitro je minil čas v tem prijetnem klepetu. Iskren stisk rok in povabilo, na ponovno snidenje...kadarkoli dobrodošel.
Ko sva s Timom odhajala sem se odločil, da se ob ponovnem obisku Makedonije vrnem in ga poiščem. V izjemno čast bi mi bilo preživeti večer ob dobri etno-hrani in kafanskem klepetu z njim dolgo v noč. In to so tiste dodane vrednosti takšne avanture kot je najina...takšnih ljudi turistične agencije nimajo v ponudbi...v krajih daleč od neona in elektronskih igrač jih najdeš.
Večer se je nadaljeval v prostorih kluba z roštilijado, veliko pifca, kitaro in prepevanjem rock skladb bivše juge...fantje so se še enkrat izkazali kot izjemni gostitelji...nadvse sproščeno vzdušje je teklo v jutro, ko sva se z Timom opravičila in se z težkim srcem poslovila...zjutraj naju je namreč čakal nova etapa...

Dan8 (28.06)
Ta dan sva se odločila, da zapustiva Makedonijo (z resnično težkim srcem) in vstopiva v Srbijo. Še prej pa sem obiskal lokalni vašar (tržnico) in se oskrbel z odličnimi začimbami, ki sem jih dva dni veselo mlatil z sirom, mesom, solatami…saj veste tiste mlete…pekoče in pekoče…mmmm.
Glede na pretekle izkušnje z preklemano travico, sva tokrat izbrala čisto makadam-asfalt verzijo transferja.
Od svetega Nikole malo popreko na Probištip, kjer ima tovarna TAB svoj obrat in dalje proti Kratovo, kjer sva po nekaj kilometrih na priporočilo kolega Dragana iz MC Sveti Nikola, zavila levo in si ogledala naravne kamnite skulpture v vasici Kuklica. Gre za zanimivo igro narave z kamninami vulkanskega izvora...kraj je izredno lepo urejen in seveda ga spremlja legenda o nastanku teh skulptur...mladoporočenci, razočaranje, ljubezen...pač tragične zgodbe.
Vrneva se na glavno cesto in ubereva smer mejni prehod Pelince. To je manjši mejni prehod na jugu Srbije...prisrčen »dođite nam opet« iz Makedonske strani in »dobrodošli u Srbiji« iz Srbske strani...nobenih nepotrebnih vprašanj....Prehod sva izbrala namenoma, ker je skrit med gorami in seveda, ker je bližje smeri kamor sva nameravala...cilj za ta dan je bilo Vlasinsko jezero. Prekrasna pot po kanjonu ob reki, naju pelje mimo mnogih samostanov in lokalnih zanimivosti...a cilj je določen in potrebno je poiskati prenočišče. Na splošno, sva razen 1x v Albanij...pa še to iz čiste avanture...ko sva spala ob reki v šotoru...spala po motelih, hotelih...na jugu so zadeve za naše razmere res poceni...dobro se naspiš, tuš, pijača, kafica in seveda obvezne večerje v klasični južni kuhinji...vse za tak denar, da se šotora sploh ne splača odvezati...:)
Po planu doseževa Vlasinsko jezero, ki se nahaja na višini 1212mNm...in se prijetno osveživa. Pričneva z iskanjem prenočišča, kar je v tem obdobju izjemno enostavno. Ker še ni sezone, je prostora je na pretek. Slučajno naletiva na prekrasen lokal izgrajen iz hlodovine in kamnov, prekrasno teraso z pogledom na jezero, fantastično kuhinjo in seveda apartmaji z wi-fi-jem...za 15EUR..za oba seveda...:)
Obilna večerje...obvezen klepet z lokalci, ki so seveda vsi bili že v Sloveniji in poleg Bojana Križaja i Borisa Strela poznajo obvezno še nekje nekoga, ki ga morda jaz tudi poznam....saj poznate zgodbo...:)
Seveda so vsi lokali opremljeni z ogromnimi televizorji...ogled tekme BRA-Chile in v posteljo.