Romunija

Datum objave July 21, 2014

…še vedno Dan 11…

Na rampi hidroelektrarne je še policaj, ki nama salutira v pozdrav...strumno odzdraviva in Romunija je pred nama. Cca 5 km, guslava ob Donavi in na prvem odseku zavijeva desno...ruto sva si seveda že prej nagledala....po 1km. asfalta se prične makadam...makadam...ma kakšen makadam...makadam v Albaniji (ki je čista katastrofa) je avtocesta. Luknja na luknji...vse polne vode od dežja in neka čudna mešanica sivega blata. Najini pred 20km. oprani motorji so umazani kot svinje...a midva sva srečna...drdrava proti Karpatom in za zdaj kaže dobro...nenazadnje sva ves čas iskala takšne poti...čim bolj zahojene. Za nameček, sva se še vozila po prekrasni dolini...ves čas ob rečici...okoli pa planine. Danes želiva doseči Baia De Arama. Iz nekega...ne vem kakšnega razloga, naju Garmin odlično vodi. Pelje naju po poteh, ki povezujejo vasičke...«šaka jada«, bi rekel moj foter...ceste pa tako uničene od hudournikov, da sva morala večinoma voziti 4x4....ne morem se načuditi temu kar vidim. Večje bede nisva videla niti v Albaniji....a očitno je tako...in midva sva vesela uničenih in razdrapanih cest, planin, rek in Karpatov. Pozno popoldne doseževa željeni cilj. »Opljačkam« prvi bankomat in v birtiji povprašam za spanje. Nihče ne zna Angleško, Nemško, Italijansko, malo Francosko, Rusko...več pa jaz tudi ne znam...ne znam pa tudi ne Romunsko. Kmalu ugotovim, da je nekaj Romunskih besed podobnih Italijanskim in z obilico kriljenja z rokami, izveva za prenočišče. Plačava zapitek in se reživa kot »pokjena piskra«...še ceneje kot v Albaniji...živela Romunija.

Dva kilometra iz mesta najdeva nek restoran, ki nudi prenočišče, zraven pa imajo še bazen (no bil je nekoč), imajo pa ribogojnico in tenis igrišča (še delujoča). Ribe vzameva...tenis me ne zanima.
Vesela sva kopalnice in vtičnic...in seveda postelje.
Do sedaj še nisva spala nikjer, kjer bi bilo vse nekako normalno. Vsepovsod neka štala...ali ni tuš kabine in se tuširaš tako, da vse teče po wc školjki in umivalniku, ali je tuš kabina (nek zametek) brez zaščitnih stekel ali zavese, pa ravno tako vse šprica okoli, ali pa je to vse na voljo, pa čakaš 2 uri, da priteče vroča voda, ki je potem ne moreš ustavit, ali so postelje take kot, da so jih podlagali pod tanke, ali so vtičnice take, da se bojiš, da bo razneslo mobitel in tebe...no tu sta bili dve postelji dimenzij 2x2m. Madona…. kot da bi spal na fuzbal placu.
No ampak to so pač posebnosti, ki te po dnevnih rutah ne zanimajo preveč...itak se nekako umiješ in zaspiš.
Je pa treba povedat, da pa so bile vse sobe res vedno in povsod čiste in vedno sveža dišeča posteljnina in brisače. No več pa ne rabim...pa še zelo poceni je vse.
Povečerjala sva postrvi...no jaz sem jih...Tim je spet sekal po roštilju...le kako se ga ne naveliča...???
Tim že spi, ko jaz še »kljukam po comp-u«...beležim dogodke, ki vam jih zdaj prenašam...potem pa grem še v bar in z gazdom gledava pozno tekmo in streseva vsak svoje pivo. Komunikacije ni, razen seveda mimike in ob golu jaz pravim...«u pičku mater«...on pa verjetno enako...tako po mimiki obraza ocenim.
Okrog polnoči, še obvezen tuš in v posteljo-fuzbal plac, pod odejo.

Dan12 (02.07)
Za ta dan sva določila minimalno destinacijo Petrosani.
Zjutraj se zaženeva naza v Baio...tankava in kreneva direktno v brege. Lepo nama gre...zapeljeva v nek nacionalni parki in narava je res čudovita. Asfalt nov...gre kot po maslu...malce dolgočasno a zaradi narave vseeno uživava. Priguslava do nekega jezera in naletiva na nek jez. Tabla prepovedan prehod in slikanje, naju seveda ne ustavi, ker na drugi strani vidiva ljudi. Napol odškrnjena rampa nama nudi ravno dovolj prostora, da smukneva skozi. Pripeljeva do nekih delavcev, ki bebasto buljijo v naju. Midva pa se narediva prav tako bebave, lepo ugasneva motorje dvigneva vizir in širok nasmeh...najboljše orožje.
Kmalu seveda ugotovimo, da oni znajo le Romunsko, midva pa vse ostalo. Izvlečem karto in kažem kam bi rada prišla...po karti sodeč, po sredini narodnega parka po neki pešpoti na vrh. Tip (kao glavni) naju gleda...sledi širok nasmeh, sežemo si v roke in akcija. Tip je navdušen...vse nama razloži...spet mahamo z rokami kot zmešani...dret...nju...drum...kaj vem koju pičku mater. Razumem samo, da naj slediva napis »Izvorou«...ali nekaj podobnega, kar naj bi pomenilo izvir reke, ki napaja akumulacijsko jezero. Ok, zmenjeno...bova že nekako...kam pa nenazadnje lahko zaideš v Transilvaniji...u božju tetku...saj pa smo že prevozili Pohorje. Ampak je manjši problem...treba je čez rampo, ki je na tej strani jezu. Tip nekaj krili z rokami in se dere in dva letata okoli kot zmešana. Končno se pritrosita z nekim šopom ključev, od katerih pa očitno noben ni pravi. Tip spet nekaj kriči in ona dva ponovita vajo. To se ponovi še 2x in končno najdejo ključ. Spustijo naju skozi, udarimo si roke v pozdrav (high-five)in kreneva v planine. Cesta uničena kot sto mater, ampak prekrasno. Bistra rečica šumi pod nama in midva lezeva vedno višje. V nekem trenutku prideva na nek razcep...seveda nimam več pojma kaj smo spodaj mahali, table nobene...logika mi pravi da zavijem navzgor...ob vodi...k izviru. Ja seveda...voda je že bila...pa rekica tudi ...ampak kot se je izkazalo ne prava. Še kar dolgo voziva takole »jebačko« po dolini in se strmo vzpenjava...snemava...lepo je kot sto mater...da ti ku*** stoji od lepote.
V enem trenutku, pa je manjkalo pol metra in najino potovanje bi se končalo. Iza ovinka sredi zahojenih Karpatov, sredi ceste, ki je malo širša kot štiricikel se izza tega ovinka prikaže v vsej veličini kamion poln hlodov. Tip je dobil take oči, ko naju je zagledal, kot da mu je tisti trenutek ravno slon delal silo. Midva pa sva spustila za kavno žličko v hlače. Nekako smo vsi instinktivno odreagirali in centimetri so nas ločili od katastrofe. Niti ustavili se nismo, le bledi smo šli vsak svojo smer. Guslava midva dalje in pot postaja vse slabša...nakar »uletima« na nek brisan prostor...ves razrit, poln hlodovine in 6 tipov z motorkami....ok...to bo zdaj Romunski Deliverance si mislim...upam, da sem se prej vsaj pošteno usral...
Ampak kot je navada v »nerazvitih kulturah«...tipi seveda pokažejo kolekcijo iz Majdanpeka v ustih, potem pa stiski rok in »debata«. Na karti pokaževa kam nameravava in vsi se križajo.
Odkimavanja nakazujejo, da se bova morala vračat...to pa mi ne diši...ampak se tip spomni in naju vpraša, če imava 4x4...ja »naturlich«, da imava...pa vitle tudi. Ok, potem ne bo problema, ga razumem. Kaže v neko vlako in nama nariše kje morava levo, pa levo, pa desno, pa naravnost na vrh hriba do »čobana« in tam je drum (pot)...potem pa dalje.
Jupi..ja menda ja...kdo se bo vračal koji ku***...dalje greva...saj imava 4x4.
Čez 5 min...sem stresal izjemno bogat slovar vseh možnih kletvic Romunom, gozdarjem 4x4, Karpatom in svoji neumnosti. Tisti prvi levo se je končal po 50-ih metrih, ko sem z levim delom ležal globoko v »pizdi« (pizda je naš klubski izraz za pot, ki jo je v sredini tako izprala voda, da je ostala globoka jama v obliki črke V....voziš lahko seveda le tako, da ti ta V teče natančno po sredini motorja, medtem, ko ti z levim in desnim kolesom loviš skrajne robove tega žleba), in desno kolo v luftu. Kot Janček na Koroškem, sem cvilil...Tim, Tim, Tim....«primi me...daj nooo, viš da om pado«. »Sranje« na kvadrat. Seveda se takih situacij ne da opisati....v glavnem, štriki, pa jahanje, pa vitlanje, pa opet štrik spredaj, pa visenje na eni štengi...strmo v nedogled, midva pa naložena kot da greva za celo življenje na severni pol....vroče u tri krasne....midva pa motor po motor....in to se je vleklo v nedolgled...od ovinka do ovinka. Mislim, da če me takrat ni infarkt, me nikoli ne bo.
Skratka...nekako se prijahava do vrha...po nekaj urah seveda in potem pride tisti del...kao naravnost na hrib do čobana...tam pa je drum (pot).
Čez gozd obvoziva vse hlode...smer na živo je strma, a tekoča in prideva do travnika.
No ta zadnji del je odtehtal vse. Transilvanijska travica, ki sprošča eterična olja, ko se uležeš v njo...lepa strmina, a motorji z lahkoto obvladujejo zadevo...nikjer kamnov...le travica in mehka zemljica. Prispeva na vrh...o »čobanu« ne duha ne sluha...le kup kamenja, ki je nakazoval, da je bila tu nekoč koliba. Tim v daljavi opazi drum in štiri terence, ki se počasi spuščajo. Zelo so daleč, a se odločiva, da jih dohitiva, ali pa vsaj greva za njimi...oni že vedo kam gredo...ja seveda...oni ja, midva pa ne. Ampak do druma je še daleč...precej travice morava še povozit...a ni nama težko. Pogled v vse strani je fenomenalen...to je gotovo eden od večjih vrhuncev najine avanture. Počasi priguslava do drum-a. levo ali desno? Terenci so šli desno, torej midva tudi. Kreneva desno in jahava kamenje. Ta drum je v bistvu za avto široka kamnita pot, ki izgleda kot da so jo pojahale vse svetovne vojne...ampak je viden drum...in po najini izkušnji nekaj 100m nižje, je to avtocesta. Sva na višini 1785m in malo je hladno...a prijetno. Hitiva za đipi in po kakšnih 3 km naletiva na tri »čobane« in krdelo psov. Črni Romuni...ti nimajo niti Majdanpečne kolekcije za pokazat...so pa prijazni in radovedni. Ponudim cigarete...lepo se zahvalijo...jih zataknejo za uho, nama prijazno razložijo, da sva na vrhu zavozila in da morava v drugo smer...hvala dečki....koji kurac delate tu na drum-u.? Lepo bi šla za điparji v dobri veri, da greva prav....in bi zvečer spala v isti sobi kot prejšnji dan.
No pa sva obrnila in jahala tisto Romunsko Soško fronto nazaj....na vrh in po drugi strani v dolino. Še 2 km. lepega makadama in asfalt. To je neka lepa Valea (dolina)...imam občutek, kao Logarska dolina...rečica čista teče...vse nekaj rihtajo...ni svinjarije, nova široka cesta. »Heklava« kot zmešana...do cilja je še 35km.
Šibava tako proti nekemu jezeru in naenkrat začne proti nama laufat neka mladenka....«koji ku*** je zdaj?«…si mislim...no naj povem, da so Romunke v večini precej lepe ženske. Črnih las in redko katera z veliko ritjo. Šlank in izredno simpatične.
No in ene taka »laufa« in nama maha...mislim...ta se gotovo ponuja...In se ustaviva. Mala ne zna nič kot Romunsko jaz pa tega ne...again...Tam ob jezeru kolegice v nizkem štartu...v nekih bikinijih se hihitajo...nič mi ni jasno. No nekako vseeno razumeva, da bi rada, da njo in prijateljice malo voziva naokoli. A jebelacesta...ne bo šlo. Jaz nimam časa in volje...ona nima helme...pa še kaki lokalci bi lahko iz ljubosumnosti naredili težave. Lulike zbogom...drugo leto pridem s kolegi...no vsaj eden vem, da bo delal kar boš želela...če bo njegov Polaris še vozen do takrat seveda…:)
In nadaljujeva....še vedno pod adrenalinom, se odločim, da ustaviva nekje in v miru spijeva kavo...najdeva birtijo in sedeva...pri sosednji mizi policaj...mlajši...noge na drugem stolu, natepava IPhone in se z neko ženščino pogovarja po Viberju...na ves glas. Med neko pavzo, ga vprašam če zna Angleško in potrdi...Aleluja...vse smo si povedali...kdo, kje, zakaj, pozna Can-am-e, pove da je Romunija super za vozit, kje so dobre destinacije, kje je Transilvanija...skratka super.
Spijeva naročeno in nadaljujeva...smer Petrosani...no nekak tak pač.
Voziva čez neke ostanke očitno rudarskega mesta. Hard socializem...Trbovlje pred 100 leti...vmes pa kup tistih echte socialističnih stavb...polno stebrov, dve tri etaže, vmes pa luft...saj veste kaj misli. Vse skupaj pa že od časa Ceausescu-a najeda zob časa, dež, sneg in kisli dež.
Drživa se sicer omejitev (50km. na uro), a bolj kot ne živčno pritiskava v želji, da se čim prej izvijeva iz tega real-socialističnega Romunskega Trbovlja.  Voziva tako, ko nenadoma na desni zagledam nek artefakt...bil je tako impozanten, da ga v istem trenutku zaznam in izbrišem, zato kar nadaljujem. Čez nekaj časa slišim zadaj nervozno trobljenje. Ustavim in Tim se dere, da je tam nek off-road center bla.bla.
Meni je vse skupaj delovalo tako nerealno, da se le s težavo odločim, da greva nazaj...no...naj izgleda še tako imenitno...za kavo pa menda imava.
In zavijeva skozi impozanten vhod iz velikih debel na več 1000m2 veliko »dvorišče« v celoti tlakovano. In tam stoji nek kao grad in zelena travica in velika restavracija in bar zunaj in bazen in fitnes in savna in in in...zunaj pa Hummer in Bowler (Kao AMG ampak za Land Roverje) in še kup nekih »poceni« terencev v stilu Toyota LandCruizer....:)
Parkirava pred resortom in se napotiva na vrt, kjer je bazen in se namaka nekaj mlajših Romunk, med tem, ko verjetno njihovi priležniki, vneto tapkajo po svojih elektronskih igračkah…biznis po moje...midva pa prešvicana in smrdeča...ampak naju nič ne briga...imava pa avanturo.
Naročiva kafe in 2x Coca-colo. Kavo mi prinesejo v kriglu...čeprav sem naročil macchiato. Če pri nas naročiš macchiato dobiš pljunek v šalci in dva cukra zraven.
Ok..bom že požlempal ta krigl kave...daleč je še do Petrosanija...kjer bova spala...tak si jaz mislim.
Wi-fi vsepovsod na polno...ob terasi »otmena« restavracija ...vse v lesu in kamnih...na masivnih klopeh in stolih prave ovčje kože...jebo te...si mislim...tu po moje kos kruha košta celo premoženje.
Od samega začetka mi je zadeva delovala nekako takole:
Pride tip z denarjem (najverjetneje od oddelanih nadur..;))....kupi nekaj 1000m2 tistega usranega nekoč industrijskega rudarskega kompleksa, z tistimi nikoli dograjenimi objekti...naroči bager in vse skupaj zravna z zemljo, potem pa da zgradit ta prestižni resort. Mimogrede se opere še nekaj milijončkov in to je to.
No kljub vsemu pošljem Tima, ki navija, da bi kar tukaj prespala, da gre na recepcijo preverit ali imajo proste sobe in koliko sploh stane soba. Stavim da ni sobe izpod 400 Lei-ev (cca. 100€).
Tim gre in se prireži nazaj. Nekaj tipka po telefonu in se še bolj reži...noo vprašam.
18€ na noč...za oba. Huhhh...stariii ostaneva.
Tim seveda že ima ključe. Vstopiva v hotel, ki je zgrajen pač v starinskem stilu...malce nenavaden a v stilu in ličen...in z materiali niso varčevali...prvovrstna keramika, ročno izdelano pohištvo...glavo stavim, da v celem hotelu ni enake omare, postelje ali stola...vse v lesu...polnem...ne neki jeftini hoblanci.
Soba pa fantastična....lasten router v sobi...signal boljši kot pri meni doma, velik LCD, luksuzna kopalnica...no tudi nekaj kičastih slik z back-light-om ampak res na nivoju.
Edina napaka, ki sem jo našel...pa to ne moreš verjet...če ne drugje, obvezno vse pokvarijo v kopalnici...za kopalnice pa v Romuniji kot, da so jim zadnja briga...bit pač morejo...in to je vse. No in tu so vse naredili super in lepo, le wc školjka je imela pokrov in sedalni del iz najbollj jeftine plastike ...made in China na kvadrat...kot neka belo obarvana dach-papa...pa kaj so poslali slepca izbirat te zadeve?
Ampak mi je vseeno...vse ostalo je super...svoje bom podelal na tej plastiki glih tak kot na ABS-u...;)
No in ko se lepo razmečeva po sobi in oblečeva najboljše cote, ki jih imava zraven, greva na večerjo.
Spet vse v stilu...kelnarce laufajo sem in tja in se trudijo z neko angleščino...to izgleda tako, da jaz znam po dveh dneh Romunije, Romunščino bolje kot one Angleščino.
No na srečo imajo menu, ki je debel kot zemljiška knjiga cele bivše Jugoslavije, kjer je imel nekdo še svetel trenutek in jedi prevedel še v Angleščino in Nemščino...perfektno.
No, ampak to kar sva midva želela itak vsi poznajo...prasico z prilogo na žaru...in solato...in pir...sladico pa itak časti hiša...ker je teh 18€ za nočitev že itak preveč oderuško...:)))
No in se nažreva in za ta dan sva le še za v posteljo. Jaz uspem še z nekim vročim tušem in zaključna v dišeči posteljnini.

Dan 13 (02.07)
Zbujanje po dobro prespani noči ni prav težko...spet tuš, pakiranje cot, oblačenje opreme za na luno in na jutranjo kavo. Tokrat na sam vrh hotela...z dvigalom seveda...ipak je bilo po štengah predaleč..., ker sem včeraj zvečer pogruntal, da je na vrhu prekrasna terasa z bifejem.
Kelnar naju postreže lepo propisno...požreva kar sva naročila in želim plačati...dam mu 100Lei-ev..(cca 22€)...Tip izbulji oči in dene razlagati, da nima toliko drobiža, da bi mi vrnil ostanek. Razrešim zadrego in rečem, da grem na recepcijo plačat sobo in mu prinesem denar...srečen je...jaz pa si mislim...pa idi lepo nekam….sirotinja...nimaš 20€ za razmenjat v tako prestižnem hotelu...ampak je pač tako...ne obsojam ga...ima službo in je priden...kriv je njegov predpostavljeni, ki ne poskrbi za take stvari.
Saj načeloma se ne ubadam s takimi zadevami...a drugo leto nameravam priti spet...in če bo takrat zraven Dejan (Bade)...on...on zna komplicirat. Ampak o tem bomo pač takrat.
No...plačava in se skobiliva na motorje...odhajava, ker je Tim vztrajal...jaz sem prejšnji dan gledal vremensko napoved in ni bila dobra...res pa je, da se je slabo vreme napovedovalo šele popoldan...do takrat pa midva že nekam pririntava...današnji cilj...preko planin seveda do Sibiu-a.
In sva šla še v sončnem jutru....kakšna napaka...:(((
Najprej na famozno Transalpino...to je kao nek motoristični fetiš od katerega se vsem meša...po zadnjih dnevih in krajih, ki sva jih prevozila, bi to ocenil, kot lepo gorsko cesto, ki pelje po dolini, po kateri enako kot povsod teče lepa reka...asfalt je zglancan…to drži, a so tu in tam prav tako luknje in, če priletiš v katero od njih….adijo kolesa...vsake toliko nek kafič in restavracija...veliko nekih prelazov...lepo, ampak pač...no za motoriste...in kakšnega Ram-a recimo.
Midva sva si seveda nagledala neko štalo na drugi strani hribov. Ko sva prejšnji dan policaja z Viberjem spraševala za pot, naju je tiščal na Transalpino...pot, ki sva mu jo midva kazala pa nekako ni poznal...nekako je celo trdil, da te poti sploh ni.
No skoraj bi mu verjela...a po najinih presojah sva v nekem trenutku zavila iz te prečudovite glanz-asfaltne Transalpine v levo smer....guslava po asfaltu nekam v hrib...vleče se, a odcepa desno ni in ni. Voziva tako kakšnih 5-6 km. In naletiva na kamion. Vprašava šoferja in nama potrdi domnevo. Cesta je...makadamska...pelje proti Sibiu, skozi divjino in jo uporabljajo le gozdarji, lovci in domorodci, ki pa jih je tam le za vzorec. No ta je ta prava. Nadaljujeva in kmalu najdeva famozni odcep...zadeva izgleda res perspektivno...skrita dolina, nedotaknjena turistično...bistra rečica in uničen makadam...pa kaj češ lepšega...:)
Vse to bi bilo krasno, če se natančno po prognozah ne bi začele padavine. Sprva narahlo...in ker se je nevihta podila za nama, sva pač malce pritisnila na plin. Dobro nama je šlo...1x sva celo zašla...nooo...malo nama je pobegnilo...vlak in terenov da ne veš kam bi zavil...pot je res fenomenalna. Ampak dež priganja in pada vse močneje. V zadnji tretjini poti že lije kot iz škafa. Seveda sva v dežjakih, a roke so mokre in dež postaja prav nadležen. Srečava dva Mađara na BMW 1200...debeljuckasti tip in blontna Mađarica…simpatična (ali pa zgolj sindrom večdnevnega posta) ...sicer primerno oblečena, a na tej motoristični kravi in z gumami, ki bi jih lahko uporabil namesto kondoma....midva pa sva se ravno spustila, iz tako od gozdnih strojev razjahane ceste, da prisežem, da tam ne more poleg gozdnih strojev in naju nobeno drugo vozilo...zaradi blata in žlak bi obtičali verjetno še đipi. Tip me sprašuje če je pot prava...potrdim a mu povem, da ne bosta mogla s tem peciklekom nikamor. Vseeno nadaljujeta. Tip je preveč gledal Charlie Borman-a...spustil pa je tisti del, ko so predstavili back-up ekipo v dveh Nissan Patrolih.
No ne sekiram se preveč...malo mi je sicer žal Mađarke...pač kot je vsakemu normalnemu moškemu po 12-ih dneh vukojebin...ampak midva greva svojo pot.
Čez 3 ure nama trobita v Sibiu...ko sva se midva najedla in odhajala...očitna sta ugotovila da z olagumo napihnjeno v 1200 kubikov pač ne prideš povsod...žal prijatelj...se boš moral že stegnit za kakšnega Outlanderja, če boš hotel pocartat svojo mladenko na drugi strani planine...:)
No...v tem času se je nebo že čisto zaprlo...med tem ko sva se krmila, so se nagnetli vsi silni oblaki in videla sva kako izgleda sodni dan v deželi Drakule. Nič ni kazalo na izboljšanje, zato sva ponovno navlekla dežjake, mokre rokavice...kot, da si bi natikal mrzli žele...sluzave helme na glavo in na motorje....ven iz Sibiu-a in dokler ne najdeva penziona pač guslava. Najprej v Garmin vpiševa cilj in potem veselica. Ta kretenska naprava naju je vodila po Sibiu kot, da smo na nedeljskem izletu na lep topel poletni dan...najnovejša kartografija je tako zastarela, da boli glava. Romunija gradi cestno infrastrukturo hitreje, kot jo uspejo pri Garminu posodabljati. Prejahala sva Sibiu po dolgem in počez...seveda zaradi mnogih zaprtih odsekov, ker vsepovsod nekaj delajo...stalno obračava...se vračava...lije pa kot iz kabla.
Nekako se le izvijeva iz primeža zakletega mesta, ki je v lepem dnevu verjetno zanimivo...a trenutno bi rad da izgine iz obličja zemlje. No uspe nama in po spet neki novi cesti le peljeva v željeno smer.
Naj povem, da se Romunija infrastrukturno izredno razvija...in prav ob vsakem projektu...ampak res prav ob vsakem...je tabla, ki opisuje, da se gradi z sredstvi ali ob pomoči EU...več kot očitno je, da Romuni zelo uspešno črpajo in dejansko tudi namensko porabljajo sredstva...pri nas pa...ehhh...vseeno mi je...itak bom dal vlogo za Romunsko državljanstvo...
No in v tem nalivu drviva skozi neka naselja in paziva, da na novi cesti ne naletiva na kravji drek, ki ga je tam ogromno...ceste so namreč javno dobro...živinoreja pa je v Romuniji pomembna panoga...torej so krave na cesti nekaj čisto normalnega. In seveda krava ne ve in je ne zanima s čigavimi sredstvi je bila cesta izgrajena...in ko jo pritisne, pač dvigne rep in osnova za smrdljivo-nevaren izlet iz ceste je narejena.
No med temi dreki, dežjem in novo gladko cesto za trenutek ugledam napis Penziunea Marinela...že katera.
Zabremzam in zavijem desno, skočim z motorja in takoj na vhodna vrata...ven pride 50—60ih let očitno Marinela...nekako jo povprašam za prosto sobo...v Romunsko-Anglo-Deutch-Italiano  kombinaciji mi potrdi in preden se dobro obrne, sta motorja že parkirana na dvorišču, s Timom pa kot polita cucka s torbami v rokah siliva skozi vrata. Odpelje naju v sobo, ki ima spet fenomenalno kopalnico...ma ne moreš verjet....ehhh...slečeva cote...babnica pa nama dežjake lepo zloži na tisto rogovilo, ki jo imamo tudi mi doma, za sušit perilo.
Sva na suhem in sreča je popolna. Babnica sicer res izgleda kot vešča...ampak ne komplicira, ko tacava z mokrimi čevlji po tepihu...itak je še iz zapuščine Ceausescu-ja. Grem dol na čik in pod nadstreškom najdem tipa. Opet Romu-Deutch-Anglo-Ital in tokrat še Espanol špraha....nekaj kriliva..tip nafehta cigareto...mu jo dam, a nisem zadovoljen. Pred vstopom v Romunijo sem slišal nekaj zgodbic na Srbski strani o Romunih...da non stop fehtarijo, naj pazim na denar, vse pod ključ in podobno...zdaj pa imam selo, usred ničega...dva motorja v vrednosti lepe Romunske hiše in tipa ki fehta čike....jaz pa utrujen in cela noč pred mano. Ma, dam mu čik...drugače ne izgleda zločesto...ga povprašam za neko štacuno...in se ponudi in to dejansko naredi, da me bo odpeljal do tja. No in greva...nakupim nekaj kložne za pod zob...greva nazaj...še en čik in vsak na svojo stran. S Timom pijeva neko Colo..verjetno polno E-jev..ampak me ne zanima...jeva čipse in gledava Discovery chanel...z Romunskimi podnapisi...ampak sva suha in srečna.
Tuš, umivanje čekanov in spanje.
Aja kopalnica...pač unikatna kot vse na najini poti do sedaj. Ta je imela wc školjko tako postavljeno, da če si hotel lulat si bil stransko upognjen za 90 stopinj...Kopalnica je namreč mansardna in wc školjko je verjetno montiral Vilinski škrat...on je edini, ki bi lahko pod tisto prekleto poševnino normalno stal in lulal...no meni ni šlo, zato sem pač opravil kot babnica...sede.
Tuš kabina…fantazija...to, da nima ročke kam obesit, ker je tisto, kamor se ročka obesi odpadlo 2 sekundi po montaži je normalno. Zavesa je nepojmljiv luksuz, ki ga je ta kopalnica imela...sicer se ni dala zagrniti do konca...a vsaj toliko je šlo, da je školjka za Vilinskega seratorja ostala suha. In sedaj poslastica...ker očitno odtok tuš kabine nekje pušča...ali kaj vem kaj...v glavnem od nekod spodaj priteče voda in teče proti sredini kopalnice, se je nekdo spomnil genialne rešitve...od tam kjer voda priteče izpod tuš kabine pa do odtoka na sredini kopalnice, je z  »majzlom« naredil lepo kanal...kar skozi ploščice do estriha...in lepo do odtoka...ampak kot rečeno....v vseh teh dnevih sem videl toliko kopalnic, improvizacij in bedarij, da me več nič ne gane. Jaz se stuširam z vročo vodo pa če voda teče direktno v govejo župo spodaj...mi je vseeno.
Je pa še nekaj...po celi Jugi velja enako...kopalnice so res poglavje zase….v glavnem za naše normative čudne...ene bolj druge manj...take in drugačne...ampak vse do zadnje so bile čiste...vedno sveže brisače...nikjer neke svinjarije ali občutka slabe čistoče...tu pa ni kaj za žnarit.

Dan14 (03.07)
No jutro se je pokazalo v precej lepši luči. Dan sončen in prijetno svež...kot naročen za novo etapo.
Izkazalo pa se je tudi, da je tip iz prejšnjega dne, ki je fehtaril za cigarete, čisto ok dedec in za nameček, še gazda penziona. Skuhal nama je odlično kavo, ponovno izfehtal cigareto, nama razlagal zgodbice iz časov, ko je bil še lovec...hmmm...od kod mi je to znano...skratka lepo smo se naklepetali v Romu-Deutch-Espanol varianti...seveda z obvezno telovadbo rok in mimike.
Dal nama je tudi neko svojo avto-karto, kjer je sosednja država še Jugoslavija...a je bila mnogo boljša kot ta ki sva jo imela od Nemškega založnika.
Ob tej priložnosti naj še povem, da je večina kart...še posebej od Nemcev ipd...precej neuporabne...ceste, ki so označene…te manjše seveda,  jih po večini sploh ni...nooo teh, ki sva jih midva iskala, ali pa je mnogo drugih...praviloma iz vidika off-roada in avanture boljših...ki sploh niso narisane.
Po izkušnjah naj povem, da se je na takšno avanturo najbolje odpraviti z vedenjem, da veliko smeri ne bo šlo kot so doma zamišljene...a tega sem se naučil na KoKi, zato je bilo tokrat mnogo lažje. Kombinacija karte, Garmina in najbolje nasvetov lokalcev, so najboljše...a pozor. Tudi tukaj je več različic.
Če vprašaš za pot kmeta ali pastirja, bo načeloma šlo...če vprašaš gozdarja si praviloma na poti v resne težave...če pa ti pot razloži policaj...pa crkneš od dolgcajta....ti običajno sploh ne vedo za zanimive poti...kar je dobro...;)
Je pa izkušnja tudi takšna, da večina ne razume, da bi rad vozil po slabih, zahojenih, čim bolj zjahanih poteh...posebej običajni lokalci, te ves čas usmerjajo na asfalt...kot, da jih je sram slabih cest in poti v državi...poleg tega, nimajo predstave kam vse lahko z atv-jem prilezeš.
No, če se boste kdaj odpravljali na podobno avanturo, vedno vprašajte za najkrajšo pot na drugo stran hriba...nikoli ne povprašujte po vaši končni destinaciji, ker vas bodo obvezno tiščali na asfalt.
Toliko o izbiri poti...pač odvisno kaj kdo išče.
Torej poslovila sva se od gazde-fehtarja...«drum bon« v slovo…paradoksalno, da ta napis stoji on vseh cestah v Romuniji in pomeni »srečno pot«….in res potrebuješ veliko sreče na teh cestah….. in iz Sure Mica (prva vas po Sibiu) kreneva proti Alba Iulia...pot naju ponovno vodi po lokalnih makadamskih poteh, čez dolinice v objemu gorovja...ob potočkih...in prispeva v Alba Iulio.
Mesto me izredno pozitivno preseneti. Lepo urejen center...najdeva bankomat in veliko tlakovano parkirišče v samem centru.
Sam napadem bankomat, Tim pa gre povprašat policista za parkomat...dogovorjeno je, da se dobiva v krasnem lokalu čez cesto, ki je ob enem tudi pizzerija.
Tim pove, da je parkiranje free in da naj uživava, ker se je policaj ponudil, da bo popazil na motorje. Lepa gesta a nepotrebna, saj sediva tako, da imava motorje na očeh. Sicer brez potrebe...namreč nikjer na poti nisva imela slabega občutka ali strahu, da se bi kaj zgodilo. Motorja sta bila povsod kamor sva prispela preprosto preveč markantna.
Alba Iulia je mesto z vso možno sodobno infrastrukturo...nekako velikosti Celja...umeščeno med lokalno gorovje...prijetno sveže in z veliko lepimi dekleti...no ne negiram, da je na lepoto imel vpliv čas, ki sva ga preživela med pastirji...pa vendar.
Pojeva, spijeva kafe in narediva plan za naprej.
Prva točka je poiskati bencinsko pumpo, ki ima kompresor, da ponovno očistiva variomate in mrežice filtrov. Čisto po sreči neposredno ob bencinski črpalki naletiva na lep Bosch servis, kjer nama brez težav ponudijo uporabo kompresorja, orodja...pač kar potrebujeva.
Ponujeno sprejmeva in v 1 uri sva končala z »toaleto«...še podmazovanje gibljivih delov in motorja sta spet v top formi.
Še natankava Kolpin-e in se zapleteva v pogovor z prijetnim mlajšim benzin-kelnerjem, ki nama pove, da vozi Hondo Transalp in nama da napotke, za mnogo bolj zanimivo pot, kot sva jo po karti (spet napaka) začrtala midva.
Privleče od nekod še odlično karto, ki jo odkupiva in tako opremljena kreneva po predlagani poti...in se je res izplačalo. Do prekrasnega jezera po čudoviti dolini, kjer se nenehno vzpenjava. Visokogorsko jezero je res krasen nedotaknjen biser. Pot naju vodi mimo jezera vse višje in cesta (gorska-makadamska) postane tiste vrste, ki naju je do sedaj še vedno spravila v razburljivo off-road doživetje. No tokrat se je izkazalo, da je cesta res le obupna (ne za naju) in neprevozna za klasične avtomobile...dobri terenci, bi še šli nekako...atv-ji super in enduro motorji...ter seveda gozdni stroji, ki so cesto naredili takšno kot je bila.
Ponovno nekaj vrhuncev v smislu čudovitih pogledov in seveda se »cesta« ne konča klasično. Ali sva kje narobe zavila ali pa je pač tako...v glavnem, nenadoma se spet znajdeva pred krasno travno planoto, ki pelje nekam proti vrhu...seveda z velikim nasmeškom napadeva vrh.
A na vrhu poleg krasnega razgleda, naletiva še na dva priletna pastirja in tisoče ovac...ter obvezne pse, ki naju seveda nalajajo, a se po nekaj gorščakovih krikih umirijo...in naju le nezaupljivo opazujejo.
Sledi seveda Romunsko-Nemška-Italijanska-Španska konverzacija in pastirja naju usmerita v pravo smer...drum...ki je seveda le v zametkih...a dovolj, da ne zgrešiva smeri. Odpirava in zapreva nekaj ograd...se spogledujeva z kravami, ki se prosto pasejo in naju začudeno gledajo...še posebej, ko greva čez 10min. nazaj, ker sva spet zalutala. Ampak tam je vedno luštno zalutat...to praviloma pomeni, da se še malce dlje kot planirano, voziš po travici iz hriba na hrib...:)
No naposled najdeva pravo pot in kreneva proti željeni destinaciji...in tako ga šibava po prekrasnih dolinah in obronkih planin...čez potočke in rečice...počivava in se napajava iz krasnih izvirov, ki jih je po vseh državah kjer sva potovala v planinskem področju veliko...in od koder se praviloma napaja lokalno prebivalstvo in živali.
Voda pa vedno bistra, hladna in resnično dobra.
In tako prispeva do vasice...Bucium Izbita...kjer zagledava prelep nov Penzion...zavijeva na dvorišče in spet v multi-lingvističnem ročno mahajočem tonu, organizirava nočitev in večerjo ter zajtrk.
Gazda prikliče še ženo, ki je seveda šefica...pač kot povsod, je tudi v Romuniji..... in nečaka...mladeniča 11 let starega, ki zna kar solidno Angleško...mali prevaja in vse se dogovorimo...kot vedno do sedaj.
Stari ima ob penzionu še ribnik z postrvmi, domačo slanino, ki jo seveda dobiva za večerjo...klobasice, domač sir, višnjevec in domač malinov sok...no za žejo pa jaz stresem še dva Tuborg-a...;)
Dogovorimo se, da gremo naslednji dan na ogled opuščenega rudnika zlata in nekam v hribe, kjer bo stari razstrelil nekaj skal, ki jih potrebuje...imel sem občutek, da je kamen glavna dejavnost od starega...stara pa skrbi za penzion.
Vsekakor pa so izjemno gostoljubni in ustrežljivi...pač kot vedno doslej.
Na izbiro imava krasne sobe...ker so proste vse, lahko izbirava...nisva izbirčna...kar prva bo dobra.
Utrujena še priklopiva vse porabnike na polnilce, malce gledava Discovery chanell in kmalu trdno zaspiva.

Dan 15
Že prejšnji večer se dogovorimo za zajtrk ob 8h...s Timom sva točna in stari zunaj na štedilniku na drva že peče postrvi...ja sveže postrvi. Obilen zajtrk z vsemi mogočimi dobrotami, čaj z lokalnimi zelišči in medom...stari ima tudi čebelnjake, ki nama jih pokaže, kačkavalj, domače maslo, umešana jajčka...ni da ni.
Lepo se »natorbamo«...nabaševa starega in nečaka na motorje in gremo na oglede. Najprej rudnik, ki je zanimiv a žal neuporaben...stari pripoveduje, da je dolg 3km. In so vhod bolj kot ne, namenoma skoraj zasipali...bolj zaradi varnosti, kot kaj drugega...verjamem pa, da ima zlati zob, ki se blešči iz njegove čeljusti znano poreklo...ki pa ni iz Majdanpeka..;)
Nadaljujemo strmo v gorovje...si ogledamo še nekaj ledeniških jam iz katerih veje prav srhljiv mraz in zanimiv kup kamenja, ki se je utrgal iz gore...kamenje je bolj podobno stebrom...kot bi jih nekdo tam oblikoval in pustil ležati...in tega je bilo ogromno. Stari razloži, da je to naredila narava...dež, led...no saj poznate te procese.
Poskusimo nadaljevati po poti proti vrhu a žal ne gre...če bi bil z pravo družbo na off-road-u, brez ogromno prtljage, ki jo imava s seboj in brez dodatnih potnikov na motorju bi zagotovo šli...a tako otovorjen res ni imelo smisla riskirati. Le zakaj pokvariti vse lepo do sedaj zaradi dolgokurčenja?. Že itak sva jo s Timom nekajkrat z ogromno sreče odnesla cela...pustimo to pot za kakšno drugo priložnost.
Posvetujemo se in stari razloži, da lahko gremo okoli na vrh, a pot traja vse skupaj z miniranjem cca. 3 ure.
S Timom se dogovoriva, da je miniranje sicer verjetno zelo zanimivo...a izven najinega konteksta in danes bi rada še naredila nek transfer. Po grozljivi izkušnji z deževjem želiva izkoristiti vsak lep dan...tu v hribih se vreme hitro obrača in kaj zlahka se zgodi, da si za nekaj dni prikovan na eno mesto v deževju...ali pa pač nadaljuješ v dežju...kar pa v gorah pomeni tudi padec temperature...mraz, dež...veter....sva že poizkusila zato se odločiva, da se vrnemo v penzion, kjer spakirava...stari še vztraja da opereva motorje in organizira zelo inovativno različico Romunskega »Kercherja«...iz nekih gumi cevi colskega profila, preko elektro pumpe, ki jo zaženeš z kosom »drota« (Romuni tudi pravijo žici »drot«) in na koncu kombinacija kanalizacijske cevi premera 50, ki služi kot vmesnik in nato »reducir« z staro kroglično pipo, ki služi za odpiranje curka...skratka...za silo deluje. Ko stari vse sestavi se le kislo nasmehne...in reče...Romunija pač.
Vsi se nasmehnemo in nekako splakneva motorje...stara še skuha kavo in zdaj že klepetamo, kot multi Evropejci.
Čas beži in nekako nerada se posloviva. Vseeno naju vleče proti domu...pa še nove destinacije naju čakajo.
Za ta dan se še odločiva, da poskusiva priti v bližino mesta ARAD kjer bi naj prenočila in naslednji dan prečkala mejo z Mađarsko.
No seveda ni bilo tako...ker pač tako na takem potovanju je.
Po bližnjicah zelo pozno popoldan doseževa Arad...klasično Romunsko pred ali za mejno mesto...odvisno od kod gledate...preko katerega teče predvsem kamijonarski tranzit. In temu je pač vse podrejeno...vsakih 2km. pralnica za kamione, TIR postajališča, zanikrni penzioni, fast food-i, in prostitutke...ja prostitutke...veliko prostitutk, ki stojijo ob cesti in mahajo kamionarjem. Prvič na najini poti jih vidim...tako očitne so... v glavnem bolj kot ne temne...in vidno zdelane.
Žalostne in meni ogabne...a to je pač njihov način preživetja.
Na splošno je Romunija nekako precej mešana...tako preko palca...nekako bolj kot ne po regijah...pol temnejših (ja tistih, ki jih vsi poznamo...Elka Strojan pa to) in pol čisto Evropske obrazne mimike in barve.
Nič rasističnega nisem želel s tem povedati...le opažanja pač. Sem pa opazil tudi, da se bolj kot ne, med seboj ne družijo pretirano...zgolj moj vtis. Bom ob kakšnem obisku kdaj kasneje poskusil razvozlati to zadevo...čisto iz firbca.
No in te prostitutke so posedale povsod ob cesti in visele na postajališčih. S Timom ugotoviva da Arad ni destinacija kjer bova prenočila...že misel, da bi spal v nekem zanikrnem penzione na razjahani postelji, prepojeni z ...fuj...pustimo to.
Skladno določiva novo potencialno destinacijo, nekje izven mesta proti meji. Seveda se debelo zmotiva, ker tista bela pika z imenom, ni nič drugega kot kompleks nekih silosov in kravjih farm sredi nepreglednih polj žita in že česa. V »centru« tega nedefiniranega »mesta« pa 6 hiš in krožišče. In kot po maslu na izvozu iz krožišča, ki pelje bog ve v katero zahojeno vas spet, nek tip »flaksa« travo okrog kolibe. Ustaviva in opet multi-lingva...sprašujem za pensiunea...tip maha z roko v smeri kamor gre cesta in nekako se sporazumeva, da je do tja kakšne 3km.
Med najino konverzacijo pa se od nekod izza hrbta prikažeta dva policista...eto zdaj pa bo štala...spet se mi prikažejo zgodbice o korumpiranih Romunskih policajih. Tipa zahtevata dokumenta...malce bolj buljita v Timov rojstni datum in vozniško...a vse je regularno in nama nič ne moreta. Vprašata kaj delava tukaj in jima razloživa. Tip nama kar direktno pove naj greva raje na Mađarsko...meja je 8km. vstran. Ok si mislim...če sem priguslal do sem, bom pa še na Mađarsko...čeprav mi ni jasno zakaj naju rineta iz države. Ali zaradi najine varnosti, ali pa kot sva ugotavljala s Timom kasneje, je to le obmejni pas z Shenghenom in imajo dosti opravka z raznimi švercerji in kriminalom.
Kakorkoli, greva pa v Mađarijo...pred mejo naju na pumpi, kjer zadnje Lei-e vlijeva v rezervoarje, pohakla še drug policaj  z Nissanom Pathfinderjem in naju pospremi do meje.