Skozi Madžarsko domov

Datum objave July 25, 2014

…še vedno dan 15
Na meji Mađari malo gledajo dokumente...klasika...od kod in kam...malo je sicer čudna ura a jima razložim situacijo in ni težav. Vprašam še za prenočišče...kakšnih 14km, naprej pravi oni z debelejšimi črtami na srajci. Mali le inteligentno prikima, kar pomeni, da nama mora bit zdaj vse jasno in da lahko greva...in sva šla...u tri krasne….:(
Vmes je padla noč in midva brez forinta v žepu, brez Mađarske karte...z zmedenim Garminom, ki itak vedno vodi narobe…. vse takrat ko ni treba...peljeva v noč iskat prenočišče...ura je že 21...
Seveda po 14-ih km. ni bilo nič razen ravne ceste, lisic, ki so hodile ob cesti, kot one prostitutke na drugi strani meje...povoženi zajci in na vsaki strani nepregledna polja že katerih žitaric, ki so postajala vse krajša, saj je noč postajala vse temnejša. Vpišem v Garmina »prenočišča« in seveda naju vodi do nekih destinacij, ki jih ni, ali pa sploh niso obstajala in so se pojavila v napravi, ker je neki »majmun« pač pomislil, da je fajn, da za svojo državo nažge v podatke neka prenočišča...kar tako...da ne izgledajo preveč zahojena država.
Lutava od vasi do vasi in nekako po pogovoru z mlajšim lokalcem (na Mađarskem ne zna nihče govorit nič drugega kot Mađarsko...v glavnem(to pa je nek od boga poklumpan jezik, ki so ga prinesli baje Huni...že od kod in ga ne razume nihče razen Mađarov), ki mi nekako namaha pot...potem ko sem mu jaz namahal, da bi rad spal.
Ok, kreneva po »navodilih« in res najdeva resort...AMPAK...ker je sobota, rukneva direktno na poroko...mladenka in družice izgledajo fletno...idealne za ruknit in potem zaspat.
Seveda so sobe vse zasedene...naslednja možnost...20km. naprej je neko večje mesto. Spet voziva v temi...neskončne ravnine in zvok variomata je že prav nadležen...Voziva kar v neko smer...brez karte sva izgubila občutek za smer...table označujejo le lokalne kraje...Izkoskeršepejop...pač kar nekaj po Mađarsko, ker mi nič ne pove. Ne vem ali voziva v smeri Srbije, Romunije, Budimpešte, Slovenije...pravzaprav mi je vseeno. Poigravam se že z mislijo, da zavijeva na njivo...končno enkrat uporabno izvlečeva šotor in zaspiva...jutri bo lažje.
A tik pred nameravanim dejanjem, se nekje v daljavi prikažejo luči...saj veste...tisti kup svetlobe po katerem prepoznate večje naselje ali mesto...nadaljujeva. In res prispeva v neko solidnejše mesto...na pumpi povprašam za nočitev...seveda tip ne zna nič drugega kot Mađarsko, ki je center sveta...verjetno vidi, da sem na koncu z živci, zato mi napiše naslov...vpišem v glupega Garmina in po daljšem nočnem spoznavanju mestnega jedra,…. ker se edino glupemu Garminu zdi, da je noč primeren trenutek za obisk mestnega jedra, nekega zahojenege Madžarskega mesta….se znajdeva na obrobju mesta pred nekim manjšim hotelčkom.
Zavijeva na dvorišče in sparkirava motorje pod javorje (to sem videl naslednji dan, ker je bil motor poslinjen z nekimi lepljivimi kapljicami). Stopim v hotelček (takšen majhen..15 sobic) in najdem za mizo geriatrično ekipo, ki karta z tistimi čudnimi kartami...saj veste...ko so gori neki žiri pa buče...skratka...poskusim z angleščino in cela ekipa lepo zažvrgoli nazaj angleško...aleluja.
Povem kaj bi rad...najprej si me ogledajo, vprašajo od kod sem...in ko povem...pravijo ok...no problem.
Pokličejo lastnika...mu razložijo zadevo in tip se strinja, da nama odda še edino prosto sobo...hvala bogu na višavah. Izkaže se, da je hotelček nek geriatrični resort, kamor hodijo ti na pol starčki...se družijo, zvečer kartajo, drugače pa kolesarijo in namakajo kosti v termalni vodi. To sem ugotovil naslednji dan...mestece je pač povezano z termalnim turizmom.
Hvaležna sva starčkom in v prav lepo spodobni sobici zaključiva ta naporen dan.
No seveda sem doživel še eno zanimivost. Vsepovsod do sedaj sem v tušu čakal neznosno dolgo, da je pritekla topla voda...tu je bilo drugače...vroča takoj...hladne pa nisem dočakal...nikakor ne....tako, da sem toplo zaprl in se tuširal le z vodo iz hladne pipe...ki je bila ravno prave temperature...svašta...jebi ga, tako je, če ležiš na termalnih vrelcih.

Dan 16...datumov več ne pišem.
Jutro v geriatričnem hotelčku je pač klasično jutro. Zbudi te žvenket šalic za čaj in jedilnega pribora, ko starčki odlagajo nože potem ko so si namazali maslo na kruh…in pobirajo vilice, ki so padle na tla iz keramike.
Kot vedno kadar je to mogoče, se zjutraj najprej zaženem pod tuš...seveda pozabim status hladne in tople vode iz prejšnjega dne, zato najprej na polno odprem toplo vodo...praviloma je vedno trajalo nekaj minut da je pritekla. No tokrat je trajalo natančno 1 sekundo da me je polil krop...kot svinjo pred aranjem...:(. Seveda se mi odvrti film prejšnjega večera in prav krasno se stuširam z toplo vodo, ki teče iz »mrzle« pipe. Topla voda ostane zaprta. Med tuširanjem razmišljam, kako pri mili materi se ti starci tuširajo...ali so navajeni vrele vode ali pa je koža že tako usnjena, da nimajo občutka...ali pa uporabljajo le tehniko »mrzle« vode.
Že pod tušem se mi je dozdevalo, da ima voda čuden vonj...a se je v kombinaciji z tekočim milom nekam razgubil. Pravi vonj in okus te vode pa sem spoznal ob umivanju zob. Seveda je voda termalnega izvora in zato polnega okusa po žveplu, kar v kombinaciji z zobno pasto izgleda tako kot, bi se ti nekdo….no vas prepuščam domišljiji, ker bi bila moja razlaga preveč neokusna.
Dokončam z mineralno vodo, ki sem jo na srečo prejšnji večer privlekel v sobo iz kufra in jo vozim še iz Romunije.
Sledi rutina z pospravljanjem, Timovo godrnjanje in naposled vdaja...kot vsako jutro.
Zajtrk klasičen...neke salame, sir, maslo, marmelada...kava nedefiniranega okusa, čaj iz vrečke...skratka Evropska klasika.
Nič jajc z slanino, svežega kravjega sira, domačih dobrot...kot sva bila vajena iz juga.
Kaj čem...treba se bo navadit nazaj na plastiko.
Prežvečiva to sintetiko polno E-jev, plačava in se odpraviva k motorjem. Starčki že načrtujejo današnjo ruto...gledajo karto in preglejujejo kolesa. Nekako se zapleteva v pogovor z kvartaško skupino iz prejšnjega večera in ko jim razložim od kod prihajava (katere dežele sva že prevozila) me tip vpraša WHY????
WTF...malo me preseneti...a hitro izstrelim...It is complicated to explain...but people are way diferent ...and I like that….thats why!
Tip seveda ne razume...a nič zato...ko se ti življenje zoža na  20 let starega Opla in kolo iz Lidl-a bi jaz verjetno vprašal enako.
Zajahava motorje in kreneva na prvo črpalko...že prejšnji večer sva oba ugotovila, da nama motorji v nižjih obratih čudno pocukavajo...ugotovila sva, da sva na tisti zadnji Romunski pumpi, ki je verjetno namenjena prav takšnim bedakom kot sva midva, tankala extra fuel-water mešanico.
Zato greva na Mol-ovo pumpo in dotočiva 100 oktanca...razlika je več kot očitna. Motorja ponovno delujeta mirno in veselo se poženeva skozi Madžarsko. No to sem se malo zlagal...če sem odkrit bi to dolgočasno Madžarsko najraje preskočil...a nekako morava do doma. Sledil je najhujši dan najine avanture...neskončne ravnine...sama monotonija...na levi sončnice na desni žito. In ko že napol dremaš in več ne veš kam bi dal noge, roke truplo...presenečenje...na enkrat na levi ni več žita ampak...koruza....sama prekleta koruza, ki se nikoli ne konča...in potem...potem na desni zginejo sončnice in je oves...in tako desetine in desetine kilometrov. Cesta zavije vsakih 15km le toliko, da te razkuri, ker moraš naredit tistih 5 stopinj obrata...in potem koruza in sončnice, pa žito in oves... pa sonce in nikjer nobene sence. In potem...potem katastrofa...sprva po malem...potem pa vedno močneje smrad...smrad in smrad...čudna mešanica zatohlih fekalij, amonijaka in metana...in potem nekje daleč v daljavi obrisi nekega objekta....smrad je vedno močnejši in ko dosežeš objekt, je to megalomanska »galofak« proizvodnja prašičev in v mimohodu moraš zadržati dah, če ne želiš umreti. In potem naslednjih 10km. ta vonj počasi zgineva...in čez 5 km. Se vaja ponovi...tokrat goveja farma...grozno.
Garmin pa kaže čez cel ekran le ravno črto...občasno tapkam po njem, ker ne vem ali kaže zračno linijo, ali cesto...le ravna vijolična cesta...vročina, smrad, koruza, žito, sončnice...
Po kakšnih 150-ih kilometrih končno doseževa nekaj, kar sramežljivo namiguje na hribčke...hvala bogu. Neskončno se razveseliva 5-ih ovinkov in dviga za 100m nadmorske višine. Tu že veje boljši zrak. Za Mađarske razmere je to že pravi GrossGlockner, saj srečava celo nekaj motoristov. Doseževa neko »gorsko« vasico, kjer se ustaviva in osveživa...gledava malo okoli in opaziva, da so pri večini hiš terenci...stari sicer pa vendarle...zbijava šale na račun tega »gorskega prelaza« in ugotoviva, da cesto pozimi verjetno kar zaprejo.
Ugotavljava tudi, da so ti Madžari nasploh čuden folk...najina povprečna hitrost na teh ravnih cestah je bila med 60 in 70km/h...občasno naju je dohitel kak avto in  če ni bilo spredaj vsaj 5km ravnine in 5km ravnine nazaj, naju sploh niso upali prehiteti...čuden folk pač.
No guslava pač dalje...na vsak način želiva prevoziti Madžarsko čim prej...ker je blazno dolgočasna.
Kmalu naletiva na še nekaj večjih hribčkov in že pomišljam, da bi zarezala kakšno poprek...kar je težko, ker pot vedno teče ravno...ampak vsaj malo no...toliko da razbijeva dolgčas. Ko takole voziva skozi »gozd« iščem kakšno pot v gozd...a glej ga hudiča...vsepovsod so rampe in neki čudni znaki...kasneje ugotoviva, da so te ceste namenjen le jagrom in da vožnja tam ni dovoljena...očitno jim teh nekaj zanikrnih dreves na hribčku veliko pomeni...no pa nič skleneva...terajva dokler gre. Ker se bliža večer, najino za ta dan željeno točko pa sva že davno prevozila, pričneva iskati prenočišče. V nekem trenutku zagledava Panzio...penzion po Madžarsko. Ustaviva in postaviva klasična vprašanja...soba, internet, varno parkirišče.
Dobiva 3x Da in ostaneva.
Soba je čisto solidna, gazda je jager, zato je seveda povsod polno klasičnih jagerskih okraskov...jelenje rogovje, nagačene vse vrste živali...pač odraz izrazite ljubezni do narave. Seveda tudi nekaj obveznih tapiserij na stenah z motivom divjega petelina in prašiča...ampak mi je vseeno...slabše kot je, ne more bit in od celodnevne vožnje sem tako zbit, da bi spal tudi med planinci.
Vseeno še rukneva nekaj pirov in iz previdnosti preverim stanje na tuš pipah...ipak smo na Mađarskem...;) No tukaj celo dobim nekaj hladne vode...smrdeče ampak hladne.
Skoraj bi že lahko rekel, da sem našel ok kopalnico...ampak vrata tuša se zapirajo, le če jih blokiraš z ogromno leseno klupico...torej bo z normalno kopalnico vseeno treba počakat do doma.

Dan 17..no date
Zjutraj rukneva še zadnji zajtrk in kavo v deželi Hunov in pritisneva gas...ni več daleč do doma...in pa želja, da zapustiva to državo nama dasta voljo, da že ob 9-ih zjutraj pri 27 stopinjah celzija poženeva motorje.
Vpišem podatke o destinaciji v Garmina in monotonija se prične.
No nekako 20km pred mejo v vzvratnem ogledalu vidim da Tim nenadoma ustavlja in zavije na stran...fuck, fuck, fuck....mi gre po glavi…le kaj se je zgodilo??? Gotovo je nekaj hudega, sicer ne bi tako odreagiral. Hitro obrnem in nazaj. Tim stoji ob zadnjem delu motorja in sklonjen gleda v notranjost...u božju mater...pa je raztrgalo zadnji diferencial...si mislim...ob parkiranju vidim še neke fleke na zadnjem delu motorja...eto sranja. In že kombiniram rešitve...štrik, šlepanje...ne…. bom raje poklical Sandija ali Lakla ali Dejana, da pride s prikolico...ustavim in grem pogledat. Kaj je...vprašam Tim-a....«razneslo je spray za gume«. ..odgovori. »kako razneslo«...«ja pač razneslo«....pogled na zadnji predal 650-ke pod torbo je res žalosten...vse visi iz popokanega predala. Zakaj se je to zgodilo ne vem...a kaže, da sva predal izdatno napolnila...pač z kložnarijo, ki bi mogoče prišla prav, a je vsak dan ne rabiš...počasi se je od izpuha in vročine vse skupaj pregrevalo in v nekem trenutku je bilo pritiska v sprayu tudi dovolj, da ga je razneslo. Jah nič...snameva torbo, očistiva svinjarijo, z vezicami »zašijeva« plastiko in čez 20min. že dirjava naprej.
Verjetno že vajena vsega hudega, brziva skozi vasi proti Hrvaški...vmes streseva še dva hladna Schweppes-a in čez mejo. Ni težav...a na vsaki bolj severni meji so bolj hladni...na Hrvaškem se Garminu spet odpelje in kmalu sva na neki njivi sredi koruze. Ugasnem Garmina, obrneva in po lastni pameti in smernih tablam kmalu doseževa mejni prehod Središče ob Dravi.
Po predhodnem dogovoru naju je na Petrolovi pumpi čakal Lakl...spremljal naju je preko SPOT-a in odlično tempiral svoj in najin čas prihoda.
Veselo si sežemo v roke...res sva bila vesela prijatelja...ono saj veste...domača faca po vseh teh dnevih...:))
Kavica kratek čvek in že družno šibamo proti domu. Vmes še postanek in pozdrav pri Sandiju na firmi...kava in pijača pri Elipsi, kjer se nam pridruži še moja žena in seveda Tim-ova mati...in potem...ja potem pa po natančno 2.846,20km in 16-ih dneh prekrasne avanture na domače dvorišče.
Še zadnjič obrneva ključe v levo...motorja, ki sta nama služila več kot odlično utihneta, midva pa utrujena a izjemno vesela in zadovoljna sestopiva iz konjičkov.
Uspelo nama je.....:))))

Zaključek…ker sem pač napisal tudi uvod…;)
Preživela sva 16 nepozabnih dni in srečno prevozila 2.846,2 km., »prebila led«, predvsem pa pridobila ogromno novih in koristnih izkušenj.
Morda za tiste, ki se boste kdaj odpravljali na podobno avanturo v te kraje.
Če niste ravno največja »škrtica«…šotor, podloge, kuhalnik, alu piskri in podobna kložnarija je popolnoma nepotrebna. Prostih, zelo solidnih predvsem pa poceni nočitvenih kapacitet je kjerkoli več kot dovolj.
Ne planirajte natančne poti doma…«za nosom« je najboljša izbira in omogoča največ doživetja. V kolikor imate možnost vzemite s seboj kak prenosni računalnik….wi-fi je povsod in z Google Earth-om boste dobili največ uporabnih informacij…in seveda sproti beležili svoja doživetja…ker jih je preveč, da se bi jih čez nekaj dni sploh spomnili…;)
Vzemite Garmina z CN kartografijo…če je možnost pa še kak OSM in Topo…ni pa nujno…, klasično avto karto, ki jo kupite kar v deželi v kateri se nahajate (praviloma najdete dobre, kar na bancinskih črpalkah)…oborožite se z nasmeškom in v kombinaciji Garmina, karte in predvsem z informacijami lokalnega prebivalstva se boste dobro znašli.
Od opreme priporočam še dva kompleta tehničnega perila (midva sva uporabljala Craft in Odlo)…vedno boste suhi in zaradi sestave perila, ga na koži skoraj ne čutite.
Osebno tudi odsvetujem uporabo nekih super-duper motorističnih ali bog ne daj motokros škornjev…po treh dneh jih boste zalučali v prvo grabo, ali pa vam jih bo žal in boste do konca preklinjali svojo odločitev…namreč 16 dni, dan za dnem v obutvi po 10 ur na dan….midva sva uporabljala, visoke pohodniške čevlje…vodo-nepropustne in iz »dihajočega« materiala. Obnesli so se odlično...lahki, zračni, udobni…z njimi lahko hodiš naokoli in se voziš ves dan brez problemov.
Čelada je seveda izbira vsakega posameznika…osebno sem uporabljal Nolan N42 (star model), Tim-u pa sem privoščil Nolan N40…sončna zaklopka, vizir in šilt…idealna čelada za tovrstne avanture.
Če nimate na voljo res neznosno dosti časa, si od foto-opreme omislite dober žepni kompakt…vedno pri roki in enostaven za rokovanje…naredili boste veliko odličnih fotografij. Razni DSLR-ji so čista navlaka…ker boste na začetku še z veseljem slikali…čez nekaj dni pa boste izpustili prekrasne posnetke, ker vas bo že misel na to, da se ustavljate in ponovno vlačite ven tisti, »gepl«,ki ga moraš ponovno nastavljat za vsak posnetek…odvrnila od tega dejanja.
Priporočam tisto verzijo, ki mi jo je razložil prijatelj Dejan….«boljše slaba fotka, kot nobena«.
Seveda kvalitetna jakna in hlače…midva pač prisegava na Can-Am kolekcijo, ker se je pokazala kot kvalitetna in funkcionalna…pa sta osnova za brezskrbje v vožnji.
Obvezno je še dodatno gorivo (15L Kolpin) in dober kufer ali nepremočljiva torba.
Denar lahko dvignete na vsakem bankomatu…enako kot doma…le na računu ga morate imeti… Brez težav pa boste plačevali tudi z Euri in v večjih krajih seveda s karticami…čeprav vsi raje vidijo gotovino.
In še nasvet za tiste, ki sanjarijo in »cinclajo«….spakirajte in pojdite na svojo avanturo…ne komplicirajte preveč in brezmejno boste uživali. Vsekakor pa se zavedajte, da kljub zanimivemu branju in lepim slikam ter doživetjem takšna avantura ni niti blizu zabavi na lokalnih terenih doma. Z malo nespretnosti in lahkomiselnosti, lahko gre zadeva v popolnoma drugo smer. A z bistro glavo, zdravo mero previdnosti in razuma, bi moralo iti brez težav.
Tako…to je bilo to od naju. V kolikor koga zanima še kaj…kar na dan z vprašanji.
Hvala, da ste naju spremljali in upam, da sva vam s svojimi doživetji uspela vsaj malo popestriti kakšno urico.

Igor & Tim