Smer Jugo-Vzhod ALBANIJA

Datum objave July 11, 2014

Uvodne besede

Popotovanje, ki bo predstavljeno na prihajajočih straneh se je porodilo, kot posledica odpovedi mojega načrtovanega potovanja na vzhod. Žal je zaradi razmer v Ukrajini prvotno načrtovano potovanje prinašalo prevelik riziko v smislu varnosti in posledično smiselnosti potovanja.
In, tako je naneslo, da sta pri hiši dva motorja, Tim pa je bil tik pred dopolnjenim 18 letom in kmalu se je oblikoval nov načrt in priprave na najino skupno avanturo.
Načrt ni bil kompliciran...prevoziti države Albanijo, Makedonijo, Srbijo, Romunijo (Karpati in Transilvanija) ter preko Madžarske vrnitev v domovino. Natančnega načrta poti, rezervacij prenočišč, ogleda znamenitosti...ni bilo. Odločila sva se za popolno neznanko in sprotno improvizacijo. Bistvo pa je bilo preživeti čim več dni v druženju, vožnji in iskanju zanimivih smeri.
Nekaj statističnih podatkov bom nanizal na koncu potopisa...tako, za informacijo.
Ob tej priložnosti se želim še iskreno in iz srca zahvaliti vsem tistim, ki so nama pomagali uresničiti to veliko avanturo. Veliko je posameznikov, ki so bili v veliko pomoč z manjšimi ali večjimi dejanji...a za naju neprecenljivimi...od finančne pomoči, preko nasvetov, drobnih uslug in dejanj.
Velik hvala še posebej najinim prijateljem iz K4k.
Vsekakor pa gre velik, velik hvala tudi podjetjem, ki so vsaka na svoj način izdatno pripomogla, k izvedbi tega projekta.
V prvi vrsti je to podjetje Ski&Sea z lastnikoma Go. Ksenijo in G. Tomažem, ki sta od prvega trenutka prisluhnila ideji in jo konkretno podprla na vseh nivojih. Velika zahvala pa gre tudi preostalemu delu kolektiva podjetja Ski&Sea, Andreji, Marku Jagru, Zoranu, Dragici, Tilnu....ki so nama bili vedno v izdatno pomoč.
Podjetje PowerCom z lastnikom G. Gregorjem na čelu nama je omogočilo izvedbo in ureditev internetne strani, z donacijo naprave SPOT, pa je omogočilo, da ste naju lahko spremljali v vsakem trenutku na najini poti. Podjetje PowerCom je za napravo SPOT tudi zakupilo, paket uslug, ki uporabniku omogoča posredovanje mednarodnega centra za pomoč v izrednih situacijah...le z pritiskom na gumb SOS na napravi. Na srečo tega nisva potrebovala...a je bil občutek, da imava možnost izkoristiti to dejanje v kolikor bi bilo potrebno, izredno pomirjujoč.
In pa seveda zahvala gre podjetju Klasand z G. Aleksandrom na čelu, ki je zraven donacije nekatere prepotrebne dodatne opreme, poskrbelo tudi za prevoz preko Slovenije prvi dan najine avanture.
In pa seveda glasbena skupina Mi2, ki nama je z svojimi vrhunskimi besedili in glasbo dovajala optimizem in veselje v vseh trenutkih najine poti.
Želim pa še povedati, da sem se v času priprav na avanturo obrnil še na nekatera druga slovenska podjetja...za pomoč ali donacijo z naslednjimi razpleti.
Podjetje Unior je po nekaj korespondencah obljubilo komplet orodja, ki bi ga potrebovala na tej poti.
Ko je bilo potrebno zadevo realizirati...je komunikacija čudežno prenehala.
Ker sva za to avanturo iskala primerno obutev, sva se obrnila tudi na podjetje Planika, ki izdeluje primerno obutev, prav za takšna popotovanja z ATV-jem....
Dogovori in obljube do zadnjega dne niso obrodili sadov....
Prošnjo po sodelovanju sta zavrnili tudi podjetji Nikon in Canon...zato sva vse prekrasne posnetke naredila z fotoaparatom Sony in Pentax iz domače »zaloge«...očitno so fotografije porok in birm zanimivejše za ta podjetja, kot objava fotografij, do katerih je težko priti in so običajno neponovljive.
Potem pa je tu še nekaj podjetij kot so Maxxis...bojda njihove dilerje zanimajo le dirke????, pa Nova KBM, pa MOL-Slovenija in še nekaj drugih, ki so smiselno povezani z bencinskim športom.
V glavnem se je pri naštetih izkazala klasična slovenska dejavnost. Če nimaš vez in poznanstev, pozabi na »dobrote«, dasiravno imajo vsi precej velike »budžete« za sponzorsko dejavnost, ki pa očitno konča...no oni že vedo kje.
Na srečo ta avantura ni bil odvisna od nikogar od naštetih NE-sponzorjev in podpornikov...bi pa nama v mnogočem olajšala zadevo, predvsem pa bi kot ciljna uporabnika, lahko in z veseljem posredovala izkušnje tudi drugim potencialnim uporabnikom in na tak način kateremu podjetju omogočila širitev kroga svojih kupcev.
In nenazadnje, gre zahvala tudi vsem državnim ustanovam in panogam, ki se ukvarjajo z turizmom, lovcem, raznim planinskim društvom, zelenim lobijem, gozdarjem, zakonodajalcu....
Vsem njim gre zahvala, ker so z svojimi dejanji omogočili, da sva svoj denar zapravila (pa ne malo) v deželah, ki sva jih obiskala na najini poti. V prav nobeni teh dežel namreč ni bilo nobenega problema z obiski narodnih parkov in vožnjo preko teh področij z ATV-jem...izven 5m pasu...jasno z razumno mejo, ki sva jo sva jo sama določila po lastni vesti...posamezni pohodniki, lovci, gozdarji in kolesarji, pa so nama na najinih poteh pomagali poiskati nove zanimive poti. Da je prijaznost in gostoljubnost turističnega osebja v teh deželah nekaj samo po sebi umevnega, pa itak ni potrebno razlagati.
Preživeto ponujanje tisoče krat prehojenih poti doma, pač ni ponudba, ki bi privabljala avanture želje turiste, ki so za svojo dejavnost pripravljeni zapraviti čeden kupček denarja.
Zato sva izbrala smer , kjer nama je to omogočeno in glede na trende, ki sva jih videla v teh deželah se bova tja vračala dokler nama bo to dopuščalo zdravje...in svoj privarčevan denar puščala pri njih.
In na koncu še nekaj besed o vozilih, ki sva jih uporabljala na najini poti.
BRP Can-Am Outlander 800 XT-P Max 2013
Veliko prostora in udobja...ves čas deloval brezhibno in zanesljivo. Na poti opravljen 1x menjava olja v motorju in menjava svečk, kot narekuje servisni interval. Poraba med 9 in 10L/100km.
BRP Can-Am Outlander 650XT-Max 2008
Udobje in prostor...morda je Tim pogrešal le servo krmilo zaradi komforta. Olje, filter in svečke sva zamenjala tik pred odhodom, zato menjava med potjo ni bila potrebna. Kljub letom (leto proizvodnje 2008), preko 1000 delovnim uram in preko 30.000 prevoženimi kilometri, je deloval zanesljivo in brezhibno. Verjetno zaradi let in kilometrov sva ob povratku opazila le, da je počil nosilec izpuha...zavarjeno za 10€ in pripravljen na nove pustolovščine. Poraba na poti...enako kot 800-ka...med 9 in 10L/100km.
Ni skrivnost, da je BRP najina prva izbira pri štirikolesnikih in kot vedno do sedaj, so se motorji izkazali, kot resnično odličen in zanesljiv sopotnik za takšne avanture. Ker sva potovala z BRP-jevimi motorji dveh različnih »generacij« lahko upravičeno in argumentirano zatrdiva, da sta oba resnično vrhunska izdelka.
Pri obeh vozilih sva 2x na poti, očistila variomate (po nasvetu G. Marka Jagra), namazala gibljive dele (nihajke in kardane), očistila filtre zraka in mrežice, ki preprečujejo vstop umazanije v variomat.
Uporabljala sva gume Maxxi Ceross (800-ka) in Duro Frontier (650-ka)...(ob tej priložnosti zahvala Jakatu in podjetju WBC, ki sta jih izdobavila), ki so delovale fantastično na vseh terenih (Asfalt, makadam, kamenje, blato, trava, voda....), ki sva jih prevozila.
Na poti sva le 1x krpala gumo na 650-ki, kot posledico prebadanja z ostrim kosom lesa.
Sicer pa sva prevozila skupaj natančno 2.846,2km. V 16-ih dneh.
Skupen strošek te avanture (za oba), vključno z gorivom, vsemi nočitvami, hrano, pijačo itd. je znašal 1.596,2€ od tega 801,92€ za gorivo in 220€ za prevoz z ladjo od Trsta do Igoumenitze.
In na koncu tega uvoda...veliki in iz srca HVALA najini družini (ženi in Timovi mami Janji, hčerki in Timovi sestri Niki, dedkom in babici ter stricu z družino), da so nama ves čas stali ob strani.
In seveda...hvala vsem, ki ste naju spremljali po najini poti....zelo sva bila vesela vsakega LIKE-a..;)

Igor&Tim
P.s.
Potopis ni napisan kot turistični prospekt. Napisan je tako, kot sva ga doživela in občutila. Uporaba, slenga, žargona, pogovrnega jezika in izrazi iz držav po katerih sva potovala so izbrani in napisani namenoma.
Slovnične napake so nenamerne in se ne ozirajte na njih...;)

ALBANIJA

Dan1. (21.07.)
Dan se je v bistvu pričel že 20.07 ob 23h ko sva se s Timom naložila na Sandijev kamion. Sandi se je velikodušno ponudil, da naju odpelje do Italijanske meje, od koder se spustiva v Trst in se vkrcava na ladjo za Igoumenitzo (Grčija). To nama je nadvse olajšalo zadevo, oziroma nama je prihranilo guslanje po slovenskih cestah…ja po treh dneh Albanije lahko rečem skoraj fenomenalnih cestah…a o tem nekaj kasneje. HVALA SANDI.
Na mejni prehod Krvavi potok smo prispeli okrog 02.30 in čakal naju je spust do Trsta in pomola 7, kjer sva kupila karte in se kaj kmalu vkrcala na trajekt.
Dan in noč na trajektu (paluba) je minila v znamenju spanja, sprehajanja in klepetanja z motoristom iz Avstrije, ki se je odpravljal na potovanje po Grčiji.
Ladja kot ladja…kapučino 4€…mislim, da sem povedal vse. No potovanje z ladjo je zaznamoval manjši dogodek…namreč, ko sva se hotela vkrcati, je tip na vhodu razglasil, da nimava pravih kart in da spadava v neko drugo kategorijo, Morala sva doplačati 70€ z razlago, da naj se oglasiva na recepciji ladje, kjer nam bodo dali nove karte. Polna vseh drugih misli v glavi sva tako »prešpricala« dan in se nekje okrog 11h odločila, da greva vseeno pogledat za te karte, da ne bi bilo še morebitnih zapletov z izkrcanjem.
No poteza se je izkazala kot pametna, saj so nama vrnili denar…očitno so pač probali, kot bi rekli doma.

Dan2. 22.07
Prihod v Igoumenitzo po urniku ob 08h zjutraj. Sicer vsa pomečkana in napol naspana, kreneva proti Albaniji. V prvem kafiču v Grčiji obvezna kava in wi-fi…toliko da se javiva domačim. Tip naju sprašuje kam greva in ko mu naštejeva vse...nekako ni ravno zadovoljen. Ponuja nama Grčijo kot krasno destinacijo...v bližini so kao neka jezera in tista, na vseh prospektih videna skala, z nekim gradom na njej do katere vodi le gondola...kjer so snemali kaj vem katerega Jame Bonda že. Ne ljubi se mi razlagat, da trenutno nisem pri volji, da bi si ogledoval, kaj so zgradili njegovi predniki pred ne vem koliko tisoč leti...oni pa mi to sedaj hočejo le pokazat, spulit nekaj denarja, ob tem, da pa so zraven postavili nekaj stojnic z ceneno kitajsko robo, pa itak že zadnjič 1000 let niso naredili nič. Ampak odločen sem, da mi nihče ne bo pokvaril te avanture, zato zadevo mirno preslišim. Zahvalim se za wi-fi, plačam zapitek in zbogom Grčija...morda si lepa in zanimiva, a moji normativi so malce drugačni.
Albansko mejo prečkava z velikim Wellcome in kreneva na najino avanturo.
Za začetek po Rogi-jevih navodilih…toliko da ujameva ritem, v smeri Butrina kjer seveda prečkava kanal na »trajektu«…gre za nek splav na jeklenicah…vožnja traja cca 2-3 min….ampak je super.
Nadaljujeva v Sarande in v hribe, z namenom prečkati planine in prispeti v Gjirokaster.
To je bila seveda kot se je kasneje izkazalo »mision impossible«.
Na začetku po nekih poteh, ki so za slovenske razmere že pravcati off road, do nekega prelaza, kjer srečava dva tipa. Eden visok in suh drugi majhen, debel in gluh…ja gluh. Ta mali je imel zgoraj dva zoba. spodaj pa lepo golo čeljust…ki verjetno nikoli ne bo dočakala proteze…po moje bodo prej pognali novi zobje druge generacije. No in se spravimo klepetat…suhi kao prevaja…zna samo Albansko midva pa Nemško, Angleško, Špansko, malo Italijansko, za silo Francosko…a nič od tega ni uporabnega. Sprašujeva ali je možno čez planino. Visoki reče NE in kima kot JA…memo milo mater..kaj zdaj..ja ali ne? Nekaj sprašuje malega, mali očitno bere iz ustnic….nato kriči in maha z rokicami in se dere NO…kaže na neko grabo in riše črto po prsih…nekako se mi zdi, da hoče povedati, da je voda odnesla pot in da je tam ogromna graba, skozi katero ni možno…plus, kaže na kamen in kroži z rokami kar je verjetno pomenilo da so tam ogromne skale, mimo katerih ni mogoče. Visoki je skeptičen in kaže na štiricikle…zdi se mi kot, da mu dopoveduje da bi verjetno šlo. Ja, ne, no, pa spet ja pa ne….pismo, v Albanščini pomeni ne kot pri nas ja in no kot ne…na koncu sva čisto zmedena, v mislih pošljem vse v organ in greva dalje…bova že. Nadaljujeva kak kilometer, pot pa postaja neznosna….ostro kamenje in le izsekana ali od koz požrta gošča nakazuje stezo. A vztrajava. Kmalu naletiva na kolibo in tipa, ki nama žvižga in kaže, da je to konec. Nekako se sporazumemo, da se dobimo pri kravah, ki se prosto pasejo na bližnjem travniku. Tip pride z sinom, ki zna za silo Angleško. Na splošno mlajša generacija Albancev v večini vsaj za silo govori Angleško. Mladič prevaja…pot ni prevozna...odneslo je stezo, in na enem delu se je vsipalo melišče kjer  gredo le koze…bočna vožnja ni mogoča. Nekako se sporazumemo, da bova poskusila in če res ne gre se bova pač vrnila.
Nadaljujeva v pravem hard off-road stilu. Kdor pozna Albanijo ve, da so asfaltne ceste (ki tega imena po večini ne zaslužijo) za naše razmere off-road, poln lukenj in odsekov z makadamom (praviloma na ovinkih), makadam je kot slovenski SXC…midva pa sva bila na stezi, ki je slovenski planinci ne bi niti markirali…;(…pa nič ne pretiravam. Kozja steza, sprana s tisočimi hudourniki, grapami in velikimi skalami….strmo kot hudič…midva pa otovorjena kot mule….motorje sva premikala po večini tako, da je Tim visel na eni stopnici, jaz pa sem hodil po spodnji strani in sva se pomikala počasi naprej…in tako motor po motor. Vročina, utrujenost, izčrpanost….malo se mi je že bledlo a vztrajava…nenazadnje sva prišla na avanturo. Spet nekaj odsekov (po 100m), ki jih za silo celo odpeljeva in nato spet vse znova. Po kakšnih 3-h kilometrih srečava 2 pastirja in koze. Tip misli da sva marsovca. Je mlajše generacije in naju skoraj roti naj se obrneva…Don´t go, don´t go moleduje….ampak midva sva klena kretena in si misliva…če sva prišla tako daleč, greva do konca. V istem stilu premagava še kakšna 2 kilometra…in potem…GRABA…prekleta graba, o kateri je govoril mali gluhi. Globoka u božju tetku z odsekanimi robovi. Vse skupa pa seveda visi pod lepim kotom….ni šanse da prideva preko.
In tako nama po kakšnih 6-ih kilometrih ne preostane drugega, kot da se obrneva in se vrneva od koder sva prišla. Kdor me pozna ve, da imam raje vzpone kot spuste….jeba do konca…pa še Tim je z mano…prvič na resni furi pa že v vukojebini kjer so »Zajzde« kot izlet.
»Zajzde« so kraj kjer smo se lani K4K »zaigrali« v terenu in se nahaja na Hrvaškem.
Ko sva se končno vrnila na točko »zero« sva se vsa psihično in telesno uničena odločila, da tresneva še transfer do Delvina, kjer sva si privoščila obilno večerjo in nočitev v »Hotelu«.
Delvine je manjše mestece, ki ima svoj »bulevar«, kjer se razkazujejo vsi dolgoku****** iz tega kraja…avtomobili in motorji vseh znamk in letnikov…praviloma neregistrirani in glasni. No in na tem »bulevarju« sva midva čez noč parkirala najini »čudesi«
Lastnik hotela je z življenjem jamčil za varnost najinih vozil…in odkrito rečeno…ne vem zakaj sem mu verjel…morda sem bil preutrujen in mi je bilo vseeno za vse…a nekako sem verjel in tip je držal besedo.
Zjutraj sta bila motorja natančno tam kjer sva jih pustila v natančno takšnem stanju kot sva jih pustila…vsaka čast.
Na splošno pa lahko povem da je najina izkušnja z Albanci ZELO pozitivna. Izjemno prijazni in ustrežljivi, gostoljubni in po najinih izkušnjah zelo pošteni. Pri menjavi denarja naju niso »nagnili« niti za en LEK (Albanska valuta)…prej v svojo škodo kot v najino.

Dan3 (23.07)
Odločiva se za zajtrk. Na lastnikovo vprašanje, ki nakazuje že skoraj kičasto uslužnost, si za začetek zaželiva kave in dve Coca-Coli...ni problema. Tip skoči v lokal in kmalu iz njega prileti drug tip, ki prečka cesto...pač nekdo, ki je spil kavo in zdaj gre po svojih opravkih...si mislim. Čez 30sek. se isti tip vrača v gazdin lokal z vrečko v roki...v njej pa...2 Coca-Coli...15 sek. za tem jih gazda prinese na tasi...kot, da jih ima 100 v hladilniku. Ok...vseeno mi je od kod so...jaz imam kar sem naročil. Potem se dogovorimo za zajtrk. Naročiva umešana jajčka, domač sir in sveže kumarice. Ni problema..opet. Gazda gre v lokal...midva sediva na vrtu in vse opazujeva....čez nekaj sekund izleti oni drugi...spet čez cesto...čez 30sek. nazaj z vrečko...notri pa...ja seveda...jajčka in kumarice. Pa kam za božjo voljo hodiš, si mislim...mogoče ima gazda na drugi strani ceste magazin ali kaj...malo stegnem vrat, ko vidim, da je na drugi strani v neki kleti očitno majhna štacuna. No sedaj mi je vse jasno...Albanska optimizacija zalog…J Gost naroči...hop čez cesto v štacuno in eto ga... In res kmalu dobiva željen zajtrk...gazda ga ponosno postreže, kot da ekipa kuharic živi in diha za take goste kot sva midva. No kakorkoli...tip se je potrudil in zajtrk je bil odličen....sicer pa pečena jajca, narezan sir in kumarice težko zaje***...še celo v Albaniji.
Po zajtrku se posloviva s toplim stiskom rok, ter velikim nasmeškom in kreneva iz Delvina proti Gjirokaster-ju in spet v hribe. Spet »naštudirava« neko bližnjico, po kateri sva se spet vrnila na izhodišče…a sva dan preživela večinoma na gorskih »cestah« in prečudoviti pokrajini. Ko misliš da si videl najlepše, se za ovinkom pojavi še lepša dolina in potem še lepša in tako kar naprej. Albanija je enostavno prečudovita. Prelepa narava, reke, gore…vse tako pristno in nedotaknjeno. Osamljena »naselja« z domorodci, ki ti mahajo v pozdrav…voda teče iz vsak luknje (seveda ledeno hladna in pitna)…jezerca…mah, norooo čudovito. Vem da ni lepo in v prihodnje želim Albancem vse najlepše…toda hvala Enverju Hoxi, ki je to prelepo deželo dolgo držal v osami in uspel ohraniti to lepoto na nativni ravni.
Pozno popoldne se odločiva, da spet »rukneva« transfer iz Girokaster-ja proti Permet-u in nadaljujeva proti mestu Korce….kmalu za Permet-om, kjer se cesta obrne proti Korci in se sonce že spušča najdeva prečudovito rečico in prostor, kjer postaviva šotor, sezujeva smrdljive obleke in  svoji smrdljivi in utrujeni trupli namočiva v vodo. Se opravičujem Albancem za pomrle ribe a ni šlo drugače. Krepko se osveživa, zakuriva taborni ogenj, izvlečeva neke klobase, ki sva jih po vseh lingvističnih komedijah kupila v lokalni štacuni, jih natakneva na špile in jih poplakneva z kumaricami, kruhom in svežo vodo. Dan je bil fantastičen in vroč…in šumenje vode naju je zazibalo v trden spanec.

Dan4(24.07)
Nekako se »izkobiliva« iz šotora…sledi osvežitev v rečici, pospravljanje, kontrola olja, čiščenje filtrov…spakirava in nadaljujeva proti Korci. Cesta spada med »boljše«….obvezne luknje in od vode uničeni odseki,ki jih nihče ne popravlja, a pokrajina prekrasna…voziva po vrhovih in vdihujeva svež zrak pomešan z vonjem smole iglavcev.
Popoldan po uživaški vožnji prispeva do Korce…obilno kosilo v hotelu George, kjer z nekimi jetrci...verjetno lokalna specialiteta, dodobra nahraniva potepuške mačke in določiva novo ruto proti Podgradecu od koder nameravava v Makedonijo. Dan se obrača v večer, ko prispeva v idilično vasico Dardhe. Čisto izgubljena naletiva na tipa, ki je z očetom obiskal njegovo rojstno vas in dela ter živi v Ameriki (dela v podjetju Invidia)….takoj se zaklepetamo in seveda ni govora o nadaljevanju poti. Najdeva lepo nočitev (20€ za oba z zajtrkom), in dan zaključiva v prijetni družbi na terasi prekrasnega hotela z
wi-fi-jem…sredi Albanskih gora…ja tudi to je Albanija.