Srbija

Datum objave July 18, 2014

Dan 9 (29.06)
Danes po kavici in brifingu sprejmeva odločitev, da ga bova vsekala čez planino Vlasina. Malo vrtava Google Earth in vidiva neke potke. Zajahava motorje in »dija« direktno na vrh. Potem pa na Garminu nastaviva zračno črto in se podava v avanturo. Poti kolikor hočeš...vijugava sem in tja, iščeva linijo in kar dobro nama gre. V nekem trenutku naletiva na domorodce, ki nama malce popravijo smer in po »čajnih vrečkah« (»čajne vrečke« se imenujejo planjave kjer najdete veliko različnih trav in zelišč…vožnja preko njih pa sprošča prijeten vonj eteričnih olj teh rastlin in res dišijo kot čajne vrečke), se pripeljeva na pravo pot. Pogled je fantastičen na vse strani. Vriskava kot nora in nadaljujeva.
Jasno, da v teh delih ni nobenega prometa razen nabiralcev lesa. Občasno sva videvala sledi grobih gum, a si nisva znala razločiti čigave so...preozke za traktor, pregrobe za đipe...ko naju je stara 110-ka skoraj snedla na nekem ovinku je bilo jasno. Na splošno je tam v okolici precej vojaških vozil bivše JNA. Izgleda, da so imeli tam neko konkretno razprodajo. Ljudje se v teh krajih precej vozijo z Pinzgauerji, nekimi Ruskimi Đipi, Fiat-i, Kampanjolami, kamioni...seveda vse brez registracije. Pot je prekrasna in v nekem trenutku tudi malce zaideva. Nič nenavadnega, če ne bi naletela na lokalno pripravljalnico oglja. To je izgledalo tako, da sva se po neki strmi uničeni gozdni poti spuščala vse nižje…nakar se v nekem trenutku pred nama pojavi kup narezanih »colekov« zraven pa trije stari naftni sodi iz katerih se na rahlo kadi….in seveda nikjer nikogar. Nadvse…moja najstniška hči bi rekla creepy (grozljiva) situacija. Z nekim neprijetnim občutkom pokukava v rahlo kadeče se sode…v upanju, da notri ne zagledava kakšnega ostanka sintetične pohodniške jakne ali malo boljših pohodniških čevljev. Na srečo si oddahneva saj ugotoviva, da tako le pripravljajo oglje…sicer malce neodgovorno…takole sredi gozda zakurit in prit čez nekaj dni pogledat kaj je nastalo…pa vendarle. Ker se pot konča, obrneva in se vrneva na pravo smer. Off-roadava kakšnih 5 ur in se spustiva v Vlasotince. Ker morava narediti še nek transfer za ta dan, ga ureževa po »planinskom putu« v dolini Stare Planine. Šibava tako po kanjonu, kad izza ugla, na levi strani rečica, prelep slap in piknik-plac. Seveda ustaviva da se malce osveživa in slikava. No v 21 sekundah so bili seveda pri motorjih oboževalci in poznavalci...roštilja seveda. Nek na pol pijani tip, se je strašno navduševal in slikal neumorno, vendar ni bil nasilen...bolj kot ne smešen...tisto stanje saj veste, ko poveš dva stavka enaka, enega za drugim...pa še vedno nerazumljivo. No nekako smo se sporazumeli, da ne dovoliva neumnosti na motorjih, ker je to pač edino sredstvo, ki naju bo pripeljalo domov...tja pa hočeva. Pol pijani čep ni kompliciral, se je opravičil in naju povabil k mizi, kjer so štiri babnice ravno zlagale dobrote iz roštilja na mizo. Seveda se nisva pustila predolgo prepričevati, pa tudi nepotrebno se je truditi, ker so možnosti za uspeh male. Ljudje so preprosto gostoljubni in te ne izpustijo. Sledijo klasične zgodbe o tem kdo je že bil v Sloveniji, koga pozna...«pa onda za Švajcarsku...jebo ja političare...svi kradu...a mi se svi volimo...za ljude nema granica«...no pač v tem stilu. Sita in lepo »popedinana«, še slikava »hilibilije« ob motorjih in spet sva na poti. Destinacija Knjaževac, kjer planirava nočitev. Na prvem ovinku v mesto parkirava motorje poleg smetišnih kant in čez cesto v neki bar na pijačo. Mimogrede zaznam, da nudijo tudi prenočišča...motel se imenuje Mali odmor...no se mi zdi, da je to bolj motel za »jebačino« kot nočitve. Gazdarica je nadvse prijazna in nama časti pijačo, brez da vprašava za nočenje. No pa vseeno vprašava...sporazumemo se za ceno in naju pelje v sobo. Šele takrat vidiva, da imajo na drugi strani ličnega motela, urejen vrt in bazen...parkirišče...skratka bomba.
Malo je sicer škripal wi-fi ampak ok...za ta denar sva dobila vse kar sva pričakovala in še več.
Tuširanje, razpakiranje...zasedba vseh vtičnic z polnilci in odločiva se še, da nekaj seveda pojeva. Odločiva se za sprehod do mesta, kjer po poti naletiva na nekaj salonov z pogrebno opremo...saj veste...truge, križi in te zadeve...pa dobro noooooo…, pa kdo še ima salon pogrebne opreme...čisto vseeno mi je v kaj me vržejo ko umrem...a tukaj je očitno drugače. Nasmejiva se na nekaj tem iz filma »ko to tamo peva«, malo dalje v lokalu streseva »punjene vešalice«, nazaj grede še fotka malega Topaloviča pred salonom pogrebne opreme in nazaj v hotel.

Dan 10(30.06)
Zjutraj klasično pakiranje in odločim se še, da v mestu zamenjam nekaj denarja iz Makedonije (cca 30€)...jahava se po mestu...obiščeva kup bank, a Makedonski denarji nikogar ne zanimajo...jebi ga...suvenir na lepe dane.
Šibava tako nazaj proti izhodu iz mesta, ko nenadoma pred naju skočijo neki tipi in na vso moč mahajo. Takoj pogledam v vzvratno ogledalo, če je kdo snel Tima z avtom. Lučke zadaj svetijo...helma prav tako. V sekundi zavijam desno pred tipe in parkiram. Takoj naju obkrožijo in hitijo razlagat da imajo ATV klub Stara planina...seveda klasika...pijača, razgovori...«pa kako ste Slovenci«...opet neko poznaje nekog....izmenjamo nekaj besed in tel. št...«ako vam bilo gde, zatreba bilo što...obavezno nazovi i sredit čemo«...no v tem stilu se poslovimo od res prijaznih fantov in kar nekako žal mi je, da nimava več časa…bi gotovo kakšno »rekli« na Stari Planini….in ob 10.30 kreneva proti Zaječarju. Ta dan želiva priguslat čim bliže meji, prespati in naslednji dan v Romunijo.
Od Zaječarja naprej ubirava neke bližnjice...zanimive in nezanimive...vmes komuniciram s Čivavo. Smo v istih koncih in dogovorimo se da se dobimo v Donjem Milanovcu . Uspe nam in čas prehitro mine ob prijetnem klepetu ter seveda odlični hrani. Po vseh dnevih roštiljade si izprosim nekaj na žlico. Prinesejo mi poskusit kurji »ajnmoket«, ki so ga skuhali za neke delavce.  Seveda sem navdušen...čeprav jim nič ni jasno, mi ga prinesejo. Enako se odloči tudi Čivavina Joži. Natakar je »ziher« mislil, da sem neka škrtica, ker hočem »jeftini fujter« za delavce in ne njihovih specialitet...ampak jebi ga...dobil sem kar sem hotel.
Tim in Čivava seveda mlatita roštilijado.
Čas mine prehitro in posloviti se morava, poleg tega se proti nam vlečejo grozeči črni oblaki in veter piha nenavadno močno. Ob Donavi to izgleda kot na morju, saj je reka zelo široka in se razvijejo visoki valovi. V smeri kamor nameravava...čez hribe seveda...je svetlo in kar dobro pritisneva na plin...cesta je slaba  makadamska in driftava kot za stavo...nevihta pa za nama. Ne dava se in na polno ga »prižgeva« v Brzo Palanko. Po kakšnem km. ob cesti zagledam tablo »Restoran Šaran...nočenje itd itd.«
Zavijeva na dvorišče in takoj za mizo. Povprašava za prenočišče...«naravno da može«...za ceno sploh več ne vprašujeva, ker je vse poceni. Vprašava ali lahko kam skrijeva motorje...pred dežjem in na varno. Rešeno v sekundi...poleg restavracije je lep starinski objekt v avtentičnem stilu z lesenim balkonom...spodaj pa idealno parkirišče za najina motorja. Gazda se seveda ponudi, da odmaknejo mize na veliki terasi restavracije, kamor lahko parkirava motorje...a da nama garantira, da je varno tudi tam kjer jih imava. Seveda ne komplicirava preveč, še posebej, ker nama ponudi sobo z pogledom na motorje, poleg tega se mudi, ker že padajo prve kaplje. Motorje preparkirava, pobereva stvari in že v krepki plohi se vrneva na teraso restavracije. Nebo se je odprlo in iz strehe je vlivalo kot, da bi kdo zgoraj obračal lavorje z vodo.
Seveda »potepeva« še večerjo...pozabil sem kaj, ampak tam doli kaj drugega kot roštilj itak nima smisla jest...tako pač je...je pač najboljši.
Vse naprave na polnilce, tuš in zaspiva kot ubita...sicer na posteljah, ki so jih verjetno podlagali pod tanke...v sredini so bile takšne luknje in »fedre« tako zanič, da sem imel kolena v isti višini kot brado...no bočno je še šlo in ko je utrujenost velika...je vse ok.

Dan11 (01.07)
»Zgodaj zjutraj« kreneva proti Kladovem in Romunski meji. Seveda še ubereva eno krožno čez hribe. Driftava in uživa v prekrasnem razgledu...nebo je po nevihti kristalno čisto...življenje je lepo.
Ker sem »naklepal« že servisne kilometre...robo (olje in filter ter svečke...iridium seveda), pa imam s seboj...v Kladovem najdeva mehanično delavnico, kjer nama brezplačno ponudijo vse kar potrebujeva...rabiva le kantico za odpadno olje...orodje in vse potrebno imava s seboj.
Menjava olje in svečke na 800-ki, očistiva filtre, spihava mrežice variomatov in šibava dalje. Odločiva se da pred vstopom v EU motorje še opereva. Nabaševa na policista, ki ga povprašava za avtopralnico in usmeri naju naravnost v enosmerno ulico...seveda v kontra smeri, ker je tako pač najbližje. Malo gledam in se čudim. Razume mojo dilemo in reče...«vozi, kad ti ja kažem da može, onda može«. Ok, kreneva in res kmalu najdeva avtopralnico. Dečkotoma (mulcema) se zasvetijo oči ko naju zagledata, a sledi razočaranje, ker jima povem, da bova plačal pranje, a prala bova sama. Nikakor ne želim, da mi 150 barov tiščita tam kamor ni treba. S Timom opereva motorje, dečkota pa jih lepo »zglancata« z krpicami. Cena 200din (1,8€ in stisnem jima še nekaj drobiža). »Zglancana« kreneva proti hidroelektrarni Đerdap 1 kjer je mejni prehod. Pred mejo napadeva še nek kiosk z hitro hrano in zagoniva kolikor se da zadnjih dinarjev. Izkušnja z Makedonskimi denarji nama je bila dovolj.
Prečkava Srbsko mejo in prispeva na Romunsko. Na meji lepa policistka (no po 10-ih dneh hribov, so vse lepe...ampak ta je bila res lepa) na brzino poškili v potne liste in ker smo pod nadstreškom in pred nama še dva avtomobila na carinskem pregledu, ugasneva motorje. Iz pasje utice prileti tip (carinik) in nekaj kriči Timu...mislim...eto sranja...zdaj bo štala...jaz pa ima v torbi 2kg. Makedonskih mletih sušenih začimb. V Srbiji so naju strašili, da Romuni na meji strašno komplicirajo...vse premečejo...«laufajo« okoli s »cucki« ki te ovohavajo itd. Eto zdaj pizdarije si mislim...zdaj pa vse iz motorja, premetačina...prek prokleti EU.
A izkaže se, da je tip hotel, da Tim starta motor in ga pod tistim nadstreškom, kjer prdec bobni kot »atomski s leva«, na vso moč »turira«. Tim seveda uboga in široki nasmehi zlatih zob so neskončni. Vsi se režijo in neznansko uživajo, ko Tim nabija po gasu. No med tem se kolona sprosti in na vrsti sva midva s Timom. »Slovenca...od kod greta«...znajo nekaj Srbsko...odakle...«u pičku materinu...sa ovim motorima???...auuu...ludi Slovenci«. Dobro nam došli...uživajte i sretan put.